Zadeva: Računalniki in varčevanje
Pri nas smo se že močno veselili, da bomo deležni starih računalnikov iz Državnega zbora, vendar so policisti končali naše veselje in bili hitrejši. Privoščimo jim novejše računalnike, saj jih zelo dobro razumemo, kajti tudi pri nas zadnja leta novih računalnikov ne vidimo in še manj uporabljamo. Delamo na osem do deset let starih računalnikih in če se ta pokvari dobimo nekaj let mlajšega, ki pa je bil deležen napora naših informatikov, da mu podaljšajo rok trajanja in dodajo nekaj spomina. Hitrost in zmogljivost teh računalnikov pa je tudi posebno poglavje, saj me domači računalnik preseneča, ko določene operacije opravi brez zatikanja, zamrznitev, mletja, resetiranja… Nekoč smo imeli v službah boljše računalnike kot doma, zdaj pa je že nekaj let obratno, saj v državni upravi varčujemo že od leta 2009. Nove računalnike dobijo v kabinetu ministra in nekateri generalni direktorji ter morda še informatiki, drugi pa uporabljamo stare in dokler delajo se niti ne pritožujemo, le nekaj kletvic je občasno slišati iz kakšne pisarne, ko računalnik odpove, ali pa se kako drugače upira tekočem delu. Pred časom smo se šalili, da nas je prav stara oprema rešila pred napadi Anonimusov. Sicer pa jih morda niti ne bomo več rabili, saj tudi delovnih mest ne bo in sedaj vsi z nestrpnostjo in strahom čakamo začetek aprila, ko bo pripravljena nova organizacija in sistemizacija našega superministrstva in ko bodo znani vsi varčevalni ukrepi. Kako in kje se bo varčevalo, ko bo javni sektor povsem izčrpan in obubožan je vprašanje, ki si ga že in si ga bomo še postavljali v prihodnosti.
Zadeva: Dostojanstvo volivcev
V času poteka predvolilnega in povolilnega obdobja se nisem želela oglašati in vključiti v razpravo, ker se ne spodobi pa tudi ne bi bilo modro, saj bodo nekateri od teh politikov pravzaprav naši nadrejeni oziroma, naši šefi. Kar pomeni, da ponavadi molčimo in čakamo, saj nas resnično izjemno zanima kdo bo mandatar, predvsem pa kdo bo naš minister, državni sekretar… To zanimanje izhaja iz naše dvojne vloge in sicer, delavca in kot volivca. Tisto, kar je za vse državljane le politika in vlada, je za nas v državni upravi načrt dela in top management. Takšna obdobja so za nas normalna in spadajo v del našega delovnega procesa in dinamike dela, saj se ritmično ponavljajo vsakih toliko let. Letos pa je ta ritem drugačen in tudi ves ta krizni finančni, zaposlitveni in še kakšen krč, ki ga čutimo vsepovsod, se je preselil še na politični parket, čeprav smo izvolili predstavnike političnih strank prav zato, da rešujejo to zakrčenost in delajo v dobrobit državljanov oziroma, volivcev. Nikakor ne morem razumeti, da nekdo, ki je dobil mandat volivcev za uresničitev programa, potem ni pripravljen stopiti v vlado in ta program tudi uresničiti. Še bolj čudna in nenavadna je takojšnja odločitev za vlogo opozicije. Glas sem dala politikom za delo, za prevzemanje odgovornosti, za dogovarjanje, za glasovanje in ne za kupčkanje, preštevanje, trgovanje, žuganje, izgovarjanje, trmarenje… Vse to sodi nekam drugam in ne v hram demokracije. In to žali moje dostojanstvo, saj se počutim izigrano, ker z mojim glasom ravnajo neodgovorno, nespoštljivo, predvsem pa ga sploh ne upoštevajo. Tokrat nas je velika večina s takšnim občutkom, vendar je videti, da to sploh ne šteje. Zdaj ne več in to je grenkoba volivca. In ne samo mene…
Po osmih letih sem ponovno obiskala Varšavo, ki pa se je v tem času močno spremenila, polepšala in dobila tisti pridih prestolnic z bliščem in urejenimi pločniki, parki, trgi, lokali, pročelji, predvsem pa s številnimi novimi trgovinami. Pred leti je bila v centru le ena velika blagovnica z oblačili in kozmetiko znanih blagovnih znamka, ki pa je imela več varnostnikov kot kupcev in so bili prav moteči, saj ob tebi ni stala trgovka, temveč varnostnik. Sedaj je nekoliko več velikih nakupovalnih centrov, vendar je še vedno videti precej varnostnikov, veliko več, kot jih je ponavadi drugod v trgovinah in so že zaščitni znak poljskih trgovin. Čeprav se mi je dozdevalo zakaj jih je toliko, sem vendarle preverila še to pri gostiteljih, ki pa so se ob tem nekoliko muzali, vendar pa priznali, da je še vedno veliko kraj in da ljudje nimajo dovolj denarja za svoje velike želje…
Državni uradniki načeloma naj ne bi bili politično angažirani, kar pa je skoraj nemogoče, zlasti ob zaposlitvah, ki so še posebej aktualne prav v času menjave vlade in ki nas precej bolijo, saj nekateri ljudje z zelo malo izkušenj in poznavanja delovanja državne uprave, zasedejo visoka uradniška mesta, za katera se morajo karierni uradniki močno prizadevati in biti odlično ocenjeni nekaj let zapovrstjo. Kakor koli že, nekaj nas pa je še vedno takšnih, ki nam je pomemben razvoj in napredek našega področja in manj politična usmerjenost vlade, zato so naša pričakovanja usmerjena k njenemu vsebinskemu prispevku. Pregledala sem programe nekaterih strank, ki sem jih lahko zasledila na spletu in se usmerila le na področje vzgoje in izobraževanja, ker me je res zanimalo kaj lahko v prihodnje pričakujemo na tem področju in koliko je za posamezno stranko pomemben človeški kapital. Pri tem ni bilo potrebno uporabljati posebnih znanstvenih metod, saj je bilo mogoče zelo enostavno in hitro zaznati razliko med programi, ker so nekatere stranke to področje le omenjale, nekatere so poudarile le del tega področja in nekaj jih je to področje podrobno vsebinsko opredelilo. Ob tem je potrebno poudariti, da naša družba za to področje letno nameni v povprečju slabih 12% vseh javnih sredstev oziroma, dobrih 5% BDP in da je v različne oblike formalnega izobraževanja vključeno letno okoli slabih pol milijona ljudi ter da je to z družbenega vidika dokaj pomembno področje. Zato so moj pričakovanja bila morda preveč obarvana s temi podatki in primerno (pre)velika.
Zadeva: Izziv vitkosti
Čeprav je predvolilni čas izredno dinamično obdobje za naše predpostavljene, zlasti za kabinet, je za nas to nekoliko bolj mirno obdobje, saj opravljamo le tista sprotna dela, ki so nujna, predvsem pa pišemo poročila in pripravljamo analize ter pospravljamo in arhiviramo dokumente, kajti za to ponavadi zmanjka časa. Seveda pa tudi skrbno spremljamo dogajanje na političnem področju, kajti mi se bomo neposredno in prvi srečali z zmagovalci volitev ter z njihovim programom, ki ga bomo kasneje uresničevali ob morebitni zmagi. Ravno zaradi tega programe posameznih strank, zlasti tistih, ki jim zelo dobro kaže v različnih anketah, skrbno beremo in že iz opisa zaznamo kako dobro poznajo področje, pomembnost tega področja ter smer v katero ga nameravajo peljati in ali bomo lahko nadaljevali z razvojem po začrtani poti, ali pa bomo spet obračali in spreminjali poti in zakonodajo.
Seveda pa nas zanima tudi kadrovska zasedbe za posamezna področja, kajti tako kot vsi delavci, si želimo imeti sposobnega in razgledanega ministra, ki bo področje resnično dobro poznal ter hkrati bil pripravljen sodelovati z nami, kajti najbolj se bojimo ministrov, ki področja ne poznajo in ne želijo sodelovati s stalno strukturo državnih uradnikov. V takšnih primerih se naredi največ napak in tudi ves proces teče zelo počasi, kajti učenje na lastnih napakah je najdražja šola in plačujejo jo vsi drugi, le tisti, ki bi to moral plačati, tega še opazijo ne.
