Zadeva: Med vsebino in obliko
Državna uprava je tako specifična oblika organiziranosti dela, da sem ostala v njej več let. K pisanju bloga so me spodbudili nekateri dogodki v in okoli nje in pa kako deluje posameznik znotraj tega sistema, kakšna je njegova vloga in koliko veljave ima v takšnem sistemu. Moji zapisi se bodo nanašali predvsem na moja osebna doživetja in občutenja različnih dogodkov povezanih z mojim delom, zlasti z mojim strokovnim področjem in morda bodo včasih dolgočasna, vendar tudi to nekaj pove o delu, mar ne?
Znanci me pogosto sprašujejo zakaj vztrajam v tem sistemu, saj je počasen, krut, strogo strukturiran in z jasno opredeljenimi centri odločanja, moči in vpliva. Tako kot vsaka služba ima tudi ta svoje prednosti in pomanjkljivosti, predvsem pa je odgovor preprost – tudi intelektualci moramo jesti. Kruh pa je raznovrsten in ravno takšen kot v drugih službah, le da se pri nas nekatere stvari predvidljive in se ciklično ponavljajo vsakih štiri leta. Organizacija in ljudje se nekoliko premešajo in potem spet znova do volitev. Najbolj vznemirljivo je takoj po volitvah, ko smo vsi na trnih in čakamo na ime ministra z upanjem, da bo poznal področje, da je po možnosti čim višje na položaju v stranki, da je karizmatična osebnost, saj si potem lahko obetamo večji kos pogače v proračunu države za naš resor in za naše področje, za katerega smo zadolženi. Seveda so prisotni tudi, ali pa predvsem, majhni osebni interesi o morebitnem napredovanju na boljši položaj, ki pomeni tudi boljši status in več moči, največkrat pa tudi veliko več dela. Ko je končno znano ime ministra, se začne vrenje v čebeljem panju, kajti sedaj poskušamo svoje morebitne prednosti unovčiti pri ministru in njegovi posadki ter izboljšati ali pa obdržati svoje že dosežene pozicije, kajti od tega je odvisno delovanje in razvoj našega področja.
Najbolj stresno je obdobje premeščanja ljudi na položajih in ob vsakih volitvah je slabše, kajti vsak minister s seboj pripelje nove ljudi in zamenjave gredo vedno nižje v organizacijski strukturi. Ravno danes smo v šali ugotavljali, da so te zamenjave že tako nizko, da že tajnice in vratarji niso več varni. Morda je zdaj bolj razumljiva izjava, da je za polovico preveč državne administracije, kajti očitno je potrebno imeti dva kompleta državnih uradnikov in jih ob vsakih volitvah zamenjati do zadnjega, pri čemer jih je polovica na mirovanju (v službi seveda) in se aktivirajo ob volitvah, potem pa se računica izide.
Dokler bomo morali zbrati devet podpisov natančno in z vrstnim redom določenih uradnikov preden dokument podpiše minister, dokler bodo zahtevke za izplačilo denarja preverjale tri notranje kontrole in prav toliko zunanjih, dokler bomo imeli predpisano obliko dopisov z natančno preštetimi vrsticami med odstavki, pravilno obliko in velikostjo črk, predvsem pa dokler se bomo ukvarjali z obliko in vedno manj z vsebino, dotlej sta oba kompleta državnih uradnikov potrebna in komaj zadostna.
