Zadeva: Kriza in varčevalni ukrepi
V državni upravi, ki je povsem odvisna od financiranja iz proračunskih sredstev, je zelo težko varčevati in pri tem ohraniti neokrnjeno delovanje ter kakovost storitev. Največji izdatek državne uprave so prav plače zaposlenih in prav na plačah je možno opazno privarčevati. Seveda pa to najprej opazimo zaposleni in naša zaznava je veliko bolj občutena, kot pa tista v proračunu in kot jo zaznajo drugi. Ravnokar mineva eno leto od kar smo nazadnje prejeli redno delovno uspešnost, ki smo ji včasih rekli stimulacija. Čeprav je bilo vse skupaj bolj simbolično, je bil pa vsaj občutek dober, da je tvoj nadrejeni zaznal tvoje dobro delo in ga kot takšnega ocenil, kar pa se je odražalo v nekaj evrih tudi na koncu meseca.
Seveda nas še vedno plačna nesorazmerja “bolijo”, ker niso bila do konca realizirana pri prehodu na nov plačni sistem in pa še nekateri drugi varčevalni ukrepi, ki pa včasih že posegajo v osnovno dejavnost, saj so bile ukinjene tudi nekatere službene poti, ki bi jih morali opraviti in zaradi katerih se moramo zagovarjati v mednarodnih krogih. Čeprav je po drugi strani razumljivo, kajti kako bi gledali na državnega uradnika, ki bi se udeležil globalne konference Unesca v Braziliji, čeprav se le-ta izvaja vsakih 12 let, hkrati pa se dogajajo težka in boleča odpuščanja delavcev. Prav iz enakega razloga se odstopa od zelo pomembnih in nadvse potrebnih raziskav na temelju katerih bi bilo mogoče oblikovati politiko do izobraževanja v prihodnosti. Treba pa je priznati, da so ti varčevalni ukrepi potrebni in nujni in skupnimi močmo bomo vsi lažje prebrodili to krizo, čeprav bomo njene posledice še vsi dolgo čutili, zlasti na tistih področjih kjer se bo najbolj varčevalo. Leta 2008 je bila v panevropska konferenca Unesca v Budimpešti na temo izobraževanja odraslih, na kateri smo poskušali predvidevati ali bo izobraževanje postalo žrtev krize ali bo njena rešitev. Seveda smo vsi delegati vztrajali, da je izobraževanje edina rešitev za izhod iz krize in da je država tista, ki nadomesti izpad dohodkov v družinskem proračunu namenjenem za izobraževanje, kajti znano je, da se ljudje odpovedujemo najprej kulturi, potem izobraževanju, rekreaciji, dopustu, oblačilom in obutvi in nazadnje začnemo varčevati še pri hrani. Na žalost opažamo, da so ljudje resnično začeli varčevati prav na izobraževanju in to bi nas resnično moralo skrbeti, kajti od tega je odvisna prihodnost celotne družbe.
