Zadeva: Medresorsko sodelovanje

Način dela v državni upravi vse bolj zahteva sodelovanje med različnimi ministrstvi, uradi in vladnimi službami, kajti določene naloge se medsebojno prepletajo in povezujejo in le s skupnim delom in sodelovanjem jih je mogoče uspešno izpeljati. Ponavadi to sodelovanje poteka tekoče in brez posebnosti, saj se uradniki večinoma solidarno podpiramo in dobro sodelujemo, saj smo vsi v službi pri istem delodajalcu – Republika Slovenija. Kljub temu pa se občasno pojavijo šumi na komunikaciji, kot radi rečejo sodelavci, zlasti pri tistih sodelovanjih in povezavah, kjer vsak od udeleženih resorjev opravi določeno fazo v procesu izvedbe določenega projekta. Dokler proces teče gladko, je razumevanje in sodelovanje na najvišji ravni in obratno ob nastanku problema pa to sodelovanje preraste v majhno debatno vojno, kjer so argumenti za uveljavljanje svojih resnic in razlag zakonodaje postanejo orožje in ne orodje.

Pogosto takšno prepričevanje traja nekaj časa, zlasti v tistih primerih, ko je posamezni resor zadnji in odločilni v procesu in ko ustavi ves proces, seveda pa je odgovornost za izpeljan proces v drugem resorju in ne v tistem, ki ga je ustavil. V takšnih primerih preraste na dogovarjanje na višji ravni, najpogosteje na raven direktorje,  v trdovratnejših primerih pa celo na raven ministrov. Morda bi bilo dobro sodelovanje med resorji nekoliko bolj opredeliti ob nastanku skupnih nalog in razdeliti odgovornost, kajti potem bi vsak resor postal odgovoren za svoj del procesa in ne bi bilo mogoče na račun tuje odgovornosti kovati lastno moč in vpliv. Pomeni, da bi  bilo potrebno tudi v državno upravo vpeljati sistem kakovosti, kajti potem bi reševali problem v smislu čimprejšnje razrešitve problema in ne v smislu prepričevanja kdo ima bolj prav.