Zadeva: Intelektualci

V nedeljo sem se vrnila s krajšega dopusta in potrebovala sem kar nekaj časa za ponovno vključevanje v proces dela in za pregled vse pošte, ki se je nabrala v tem času.

Konec junija je čas krajših dopustov, saj ponavadi ostane še nekaj dni starega dopusta, ki pa ga je potrebno porabiti do konca junija in če se poveže še s prazničnim dnem, potem je to lahko že enotedenski dopust, ki pa je izjemno dobrodošel za predah od problemov in skrbi vsakdanjika. Danes popoldan mi je uspelo prebrati intervju glavnega tajnika sindikata vzgoje in izobraževanja o njegovih pogledih na predvidene varčevalne vladne ukrepe na področju javnega sektorja ter njegove ocene možnih izidov takšnih ukrepov. Predvsem pa se mi je zdelo zanimivo mnenje o mezdnem delu intelektualcev, ki namesto fizične sile prodajajo svoje znanje oziroma pamet. Pravzaprav to ni nič novega, le spodbudilo je moje razmišljanje o vlogi in delu intelektualcev v državni upravi, ki pa je še bolj specifično, saj se od intelektualcev pričakuje, da v vsakem trenutku postrežejo s potrebnimi informacijami in znanjem, vendar ne smejo imeti svojih pogledov, če jih pa že imajo naj jih zadržijo zase, ker je vsaka lastna misel, ki je lahko v neskladju z vodilno mislijo napačno razumljena (neposlušnost) in seveda ustrezno sankcionirana

Paradoks je še večji, ker se intelektualce zaposli prav zaradi tega, kajti od njih se pričakuje strokovno in samostojno delo in prav za takšno delo ga pripravljajo v izobraževalnem procesu 20 let – toliko let izobraževanja je pred Bolonjskim procesom uradna statistika upoštevala za doktorat znanosti – in v kolikor ga res tako opravi in če rezultati njegovega dela niso skladni s pričakovanji šefa in če se to ponovi večkrat, potem pač mora zamenjati delovno mesto. Temu se res lahko reče mezdno delo v najbolj prvinski obliki. Kruh je v takšnih primerih zelo draga dobrina …