Zadeva: Država pa nič
Pred časom sem gledala oddajo o tem kako otroci vedno dalj časa ostajajo pri starših in še potem, ko odidejo od doma še vedno starši skrbijo za njih in jih podpirajo tudi finančno še potem, ko so se že zaposlili. Poleg tega pa se je izpostavilo dejstvo, da se slovenski državljani vedno kasneje odločajo za otroke in to najpogosteje v zunajzakonski zvezi, saj se tudi poroke vedno bolj redke. Dramatični zaključek novinarke je bil, da država pa ne naredi nič.
Seveda se mi je takoj postavilo vprašanje kaj pa bi država morala narediti in do katere mere se lahko ali sme vmešavati v avtonomne odločitve in življenje posameznika. Ali ima država pravico bodisi z zakoni ali pa tako ali drugače prepričati posameznika, da se poroči, da ima prej otroke, da jih ima več in da odide (prej) od doma. To je povsem osebna in avtonomna odločitev posameznika in tej pravici se ne bi smeli odpovedati, kajti to je ena od največjih pridobitev demokracije, zlasti za žensko populacijo. Seveda pa vsaka takšna odločitev pomeni tudi prevzemanje odgovornosti, ki pa se je včasih izogibamo in jo prelagamo na druge bodisi na starše, širšo družino ali pa na državo.
Dejstvo je, da se država v takšnih primerih ne more in ne sme vmešavati, kajti odločitve o poroki, otrocih in načinu življenja so izključno osebna odločitev posameznika, država pa mora zagotavljati ustrezne pogoje in mehanizme, da so te odločitve lažje in izvedljive.
Na področju izobraževanja pa je naloga države zagotoviti pestro izbiro javnih vzgojnih in izobraževalnih programov ter dovolj široko mrežo javnih in tudi zasebnih vzgojnih in izobraževalnih ustanov, ki bodo lahko zadovoljile potrebe in tudi želje državljanov po kakovostnem izobraževanju in učenju.
Vzgoja in izobraževanje je od nekdaj bila naloga družine, ki je izbirala šolo in učitelje, ki so ustrezali njenim merilom in pričakovanjem ter v sodelovanju s šolo pripravila mlade rodove na življenje in delo v družbi. Zato podpiram tiste, ki zahtevajo večjo avtonomijo šole, saj vsaka šola, zlasti osnovna izjemno dobro zaznava potrebe okolja in boljša ko je njuna sinergija, uspešnejša je šola, saj ustreza merilom in pričakovanju staršev in za voljo tega so pripravljeni sodelovati z učitelji in šolo. Kajti na takšen način sodelujejo v skupnem projektu, sicer pa se postavijo na stran svojih otrok in v opozicijo do učiteljev in šole. V prvem in tudi slednjem primeru je celo zaželeno, da država ne naredi nič ali pa čim manj.
Težava je v vse večji obremenitvi na človeka, ki od vsakega novega roda zahteva večja pričakovanja tako na področju šolanja in delovnih izkušenj. Če nisi šolan, nisi nič, če nimaš delovnih izkušenj, nisi nič. Kako naj potem še kdo razmišlja o otrocih pred 25-letom, ali celo pred 30. letom starosti? Če še normalne službe ne moreš dobit, da bi lahko preživel sebe, kako boš preživel svojega otroka ali celo partnerko…
Poleg tega vse bolj upadajo podpore za naraščaje, vrtci in šole so postale svinjsko drage – skoraj le še za bogati sloj. Država dela obratno od željenih ciljev… ZATIRA.
Ta prispevek pa lahko samo podpišem. Mišljenje, da bi država regulirala in se vmešavala kar v vse, se namreč vpleče še iz tistih časov, ko o demokraciji še govoriti nismo smeli, M.
Dobro se je spomniti, zakaj imamo (oblast) državo.
Če država (oblast) ne skrbi da imajo mladi službe in starejše obnemogle sili delati preko zmožnosti, potem ne pozna svoje vloge.
Prav tako, če z ustreznimi ustanovami ne skrbi za zdravo miselnost svojih državljanov, če ji je vseeno v kakšnem okolju bodo rasli mladi od plenic naprej, potem je kriminalna.
Države res ne bi smele brigati osebne odlčitve posameznika, ki ne vplivajo na ostalo populacijo.
Toda!
Pogoj za prejemanje pokojnine bi moral biti vsaj en potomec, ki ga je oseba vzdrževala do odraslosti. Tistim, ki se pa ne odločijo za potomstvo ostane še vedno prostovoljno pokojninsko zavarovanje.
/Ali ima država pravico bodisi z zakoni ali pa tako ali drugače prepričati posameznika, da se poroči, da ima prej otroke, da jih ima več in da odide (prej) od doma. /
No, to ravno ne… Ima pa edino ona pa vse vzvode v svojih rokah, da bi pa lahko omogočila boljše pogoje za to, Saj se marsikateri mladi z dovolj odgovornosti ravno zaradi slabih delovnih pogojev ne odloči za ustvarjanje lastne družine. Če še sam ne ve kako bo že čez pol leta z njegovo službo, kako pa naj ima ob takem pa še kakšnega otroka… In leta pa tudi ne stojijo. Torej…
Če sem dovolj samozavesten, o vsem odločam sam. Država naj poskrbi samo za institucije, ki mi bodo v pomoč, če jo bom seveda potreboval. Vsak od nas mora biti kreator lastnega življenja. Upoštevati moramo samo naše poslanstvo in upoštevati moramo naravne zakone. Potrebno je začeti razmišljati in dojemati svet drugače. Znebiti se moramo strahov, ki so nič drugega kot gnoj, ki nas zastruplja in dela invalide. Jamranje je hobi, ki se ga moramo znebiti. Predvsem pa so krivi starši, ki nas preveč “cartajo”. Država pa je institucija, ki ji bo kmalu potekel rok trajanja. In prav je tako.