Zadeva: Revizija revizorjev

Revizije in različni pregledi finančnega poslovanja v državni upravi so praktično stalnica v delu državnih uradnikov in skoraj vsak uradnik, ki dela na razporejanju proračunskega denarja ima vsaj en projekt letno v reviziji bodisi v interni reviziji, reviziji Ministrstva za finance (Urad RS za nadzor proračuna), reviziji Računskega sodišča ali pa reviziji EU. V času revizije je nekoliko več dela in tudi nervoze, ker so te revizije večinoma za nazaj in pomenijo dodatno delo uradnika, saj mora natančno pripraviti in ustrezno urediti vse dokumente, ki pa včasih pomenijo desetine fasciklov. Seveda se teh revizij ne veselimo, vendar jih sprejemamo kot sestavni del našega dela in tudi  posledice takšnih revizij so lahko občutne. V mojem primeru je finančna inšpekcija, ki je bila organ v sestavi Ministrstva za finance pred leti zahtevala reorganizacijo in pripojitev določene organizacijske enote javnega zavoda v sestavo ministrstva, kar se je tudi zgodilo v roku 45 dni. In brez veliko vprašanj in razprav smo v poldrugem mesecu dobili Republiko Slovenijo za delodajalca, kajti druge izbire ni bilo.
Skratka, posledice takšnih revizij niso nedolžne, zato smo uradniki včasih nerazumljeni v naših zahtevah po dokumentih in dokazilih, ki jih zahtevamo od naših izvajalcev, vendar le tako lahko zagotovimo sledljivost  denarja in ustrezno pripravimo arhiv dokumentov, ki morajo biti vedno na razpolago za morebitne preglede. Posledice nenatančnega dela pa so lahko občutne, predvsem pa neupoštevanje ukrepov, ki jih revizor predlaga znajo imeti neprijetne posledice, kar je bilo zaznati v zadnjih sklepih in ukrepih Računskega sodišča in zaradi katerih je sedaj na preizkušnji načelnost našega premiera. Razlika je le v tem, da se mi nikoli ne sprašujemo o politični motiviranosti teh ukrepov, temveč to sprejmemo kot dejstvo, ki ga je treba upoštevati in izvršiti, da smo pa včasih  besni zaradi navedenih ukrepov pa tudi drži.