Zadeva: Slovensko ogrodje kvalifikacij in pasivnost

Danes sem se udeležila ene od številnih javnih razprav na temo nacionalnega ogrodja kvalifikacij, kjer se oblikuje orodje za mobilnost naših državljanov in njihovo primerljivost na trgu delovne sile znotraj EU. Presenetilo me je, da se srečujemo pretežno šolniki, drugi socialni partnerji so v manjšini in le po službeni dolžnosti, čeprav je to izredno pomemben instrument merjenja in razvrščanja formalne izobrazbe in neformalnega izobraževanja, kjer se bosta oba sistema srečala v skupni lestvici. Na temelju tega sistema bodo izdelani plačni sistemi in tudi sistemizacija delovnih mest. Pomeni, da je to tema, ki bi morala zanimati slehernega državljana, saj se bo njegova izobrazba in/ali kvalifikacija uvrstila po tej osnovi in bo s tem kandidiral na delovna mesta, ki jih bo delodajalec ovrednotil z ustrezno plačo.  Bojim se, da smo postali preveč apatični ali pa pričakujemo, da bo nekdo drug odločal in delal namesto nas in šele, ko posledice čutimo na lastni koži, potem postanemo bolj zagreti in včasih celo bojeviti za spremembe, vendar je takrat že večinoma prepozno. Podobno se je zgodilo z zimskimi počitnicami, saj so se tisti, ki jih to zadeva zganili šele, ko so ugotovili, da to kar odločajo šolniki tudi njih zadeva. Videti je, da bodisi ne poznamo dovolj dobro svojega delovnega področja in vse dejavnike, ki vplivajo na poslovanje ali pa nam demokracija ne gre od rok, saj smo pasivni in vajeni kritizirati kot pa dejavno sodelovati in ustvarjati prihodnost. Pogosto so izgovori, da ni časa, ker se borimo za vsakdanji kruh, vendar je treba znati ugotoviti vse sestavine tega kruha in kaj moramo zagotoviti, da ga lahko pripravimo.  Pasivnost ni ravno dobra osnova za izhod iz krize, kajti vsak si mora znati pomagati najprej sam, potem mu lahko pomagajo tudi drugi in tudi država.