Zadeva: Kronično pomanjkanje mladine

Zadnje tedne sem intenzivno pisala analizo, zaradi katere sem nekoliko zanemarila ta blog, saj oči in hrbet prenesejo le določeno obremenitev.  Danes pa me je jutranja gneča na cesti in pa velika medijska pozornost spomnila na začetek študijskega leta in na vsakodnevno življenje v univerzitetnem središču. Lepo je kadar se življenje vrne v mesto in ko ga preplavijo mladi, saj nam demografska struktura kaže skrb zbujajočo sliko in povprečno starost Slovencev, ki je 41,4 let, nas opozarja, da se moramo mladih resnično razveseliti, kajti s tem imamo več možnosti, da nam bo nekdo plačeval pokojnino. Prijetno me presenečajo dejavnosti, ki jih univerze in pa študentske organizacije izvajajo ob prihodu novih študentov.

Spomin se mojega vpisa na fakulteto pred dobrimi tridesetimi leti, ko je bilo potrebno šest ur čakati v vročem in nehlajenem prostoru na vpis. V študentskem domu pa sem ves mesec hodila spraševati na okenček, kjer je vedno bila vrsta,  o prosti sobi, čeprav sem imela A- odločbo na kateri je pisalo “vselitev takoj”. In ko sem jo končno dobila,  mi prav nihče ni povedal kje je ta blok in kam moram iti po posteljnino in namizno lučko. Prav pogrešala sem kakšnega tutorja ali le prijazne napotke. Všeč mi je, da se spoštuje mlade, ki so se odločili študirati pa naj bo to zaradi konkurence med univerzami ali pa želja bo bolj dostopnem in prijaznem študiju, kajti takšen odnos je nujen in edino sprejemljiv. Prav analizo, ki sem jo omenjala,  je pokazala, da nam  strmo pada število učencev, dijakov in študentov in to iz 411.000 leta 2004 na 381.200 leta 2009 ob povečanju deleža udeležbe populacije v vse oblike  izobraževanja.  S tem delimo usodo skoraj vseh evropskih držav, saj je vedno manj mlade generacije. Res nas čaka težka socialna politika v prihodnje. Ne glede na to pa  študentom  želim uspešen študij in prijetno druženje, kajti potem bodo začeli kmalu deliti usodo delavcev, če jim bomo to uspeli ali pa zmogli zagotoviti.