Zadeva: Akademsko ali uradniško

Včeraj sem se vrnila iz sestanka ekspertne skupine v Bruslju, ki ga je sklical eden od vodij na Generalnem direktoratu za izobraževanje in kulturo. Sestanka se je udeležilo 12 strokovnjakov iz prav toliko držav, ki so večinoma zaposleni na univerzah ali raziskovalnih institucijah, le moja malenkost je iz vrst državnih uradnikov. To je po eni strani bila precejšnja prednost, saj sem v razpravi in pripravi gradiva lahko neposredno opozorila na potrebe na nacionalni ravni in tudi na načine in postopke, ki veljajo v nacionalnih sistemih, kajti gradivo, ki smo ga pripravljali bo podlaga za implementacijo na nacionalni ravni. Po drrugi strani pa je odnos akademikov do državnih uradnikov nekoliko zadržan in distanciran, saj velja prepričanje, da državni uradniki nismo ali pa ne moremo biti ravno vrhunski strokovnjaki, temveč le dobri uradniki, ki izvršujemo naloge in pri tem ne mislimo ali pa ne smemo misliti s svojo glavo.

Zato je na takšnih sestankih včasih prav nenavadno sodelovati, kajti »akademski« strokovnjaki se težko opirajo na mnenje državnega uradnika, čeprav se z njim povsem strinjajo, vendar to mnenje najprej obdelajo na svoj način in ga zaokrožijo med seboj ter potrdijo na način, da se jim ni potrebno sklicevati na to mnenje. Zanimivo pa je, da so tisti uradniki iz Komisije izredno hvaležni za prispevek  kolegov iz nacionalne državne uprave, kajti ti bodo procesirali in izvajali ta priporočila in točno vedo kje bodo predvidoma težave pri implementaciji. Poleg tega pa jim »prevajajo« iz akademskega jezika v uradniški jezik. Skratka, mojih posebnih veščin so se zavedali avstrijski kolegi in me priporočili v to ekspertno skupino, izdelek te skupine pa bo šel še čez mnoge »prevajalnike« preden bo prišel do končnih uporabnikov in v njih ne bo ostalo prav veliko akademskosti.