Zadeva: Domoljubje

Včeraj je bil dan poln emocij in jasno izraženega domoljubja, predvsem pa smo bili enotni kot že dolgo ne. Zadnja takšna enotnost je bila izražena pred 19. leti, ko smo podpirali naše teritorialce, se skrivali po zakloniščih in se bali preletov letal ter poskušali priti do delovnega mesta, čeprav so protitankovske zapore bile nameščene na vpadnicah v Ljubljano in tudi po Ljubljani. Še nikoli prej in ne kasneje si nisem tako želela priti v službo kot prav tistih deset dni, saj se mi je zdelo, da s tem ohranjam stabilnost in zagotavljam delovanje izobraževalnega sistema. To pa je po mojih prepričanjih bil znak državotvornosti in sposobnosti države, da samostojno funkcionira.

Ta naboj je z leti izginil, vendar ga je ponovno obudil nogomet, toda v drugačni in bolj prijetni obliki in to me navdaja z dobrim občutkom in veseljem, saj pomeni, da imamo mir in da živimo povsem normalno življenje in da se veselimo uspehov in žalujemo ob neuspehih. Nekoliko pogreni le dejstvo, da nas lahko združi dober ducat mož, veliko več pa nas razdvaja in to tistih, ki bi nas morali združevati. Moram pa priznati, da mi je bilo všeč, da smo se končno zavedali pomena nacionalnih simbolov in so zastave visele skoraj pri vsaki hiši in upam, da bodo ostale tudi jutri, saj smo si jih prav tako morali izboriti in nekateri so za to dali svoja življenja. Morda pa se bomo počasi le zavedali pomena tistega leta, takratnih odločitev in odločnih dejanj.