Zadeva: Primer dobre prakse v očeh tujcev

Včeraj sem prejela v recenzijo primer dobre prakse iz Slovenije, ki ga je pripravil eden od tujih strokovnjakov vključenih v projekte, ki jih financira Evropska komisija za njene potrebe. Tisto, kar me je pri tem presenetilo je bil pristop k pripravi gradiva, ki je predvideval osebni obisk na kraju samem, osebne intervjuje z izvajalci, s snovalci in tudi oblikovalci politike na tem področju. To pomeni, da za določenimi gradivi, ki jih pripravijo na EU ravni ne stojijo le strokovnjaki in uradniki na nacionalni ravni, ki so pripravljali predloge in poročila o delu na določenem področju, temveč tudi strokovnjaki, ki so preverili dejstva na terenu in šele potem pripravili opis primera dobre prakse, ki ga bodo vključili v dokumente na EU ravni.

Že sam pristop k pripravi nabora primerov dobre prakse je primer dobre prakse sam po sebi, še bolj pa je bil zanimiv zapis in opažanja tega eksperta, saj je zaznal določene vidike, ki jih mi sploh nismo zaznali, čeprav ta primer zelo dobro poznamo. Včasih je morda dobro, da se damo na ogled in evalvacijo tujcem, saj nas vidijo v povsem drugačni luči in tudi ocenijo nas drugače, kot se sami ocenjujemo. Ocene pa so ponavadi boljše od naših lastnih, ki so bistveno bolj kritične in dostikrat povsem po nepotrebnem neprizanesljive. Resnično ne znamo več pohvaliti in spoštovati dosežkov, ki so sad lastne pameti in imajo prav tisti, ki pravijo, da nas le še kritika in negativna energija ženejo naprej, kljub temu pa se prileže malo pozitivne energije izpod peresa drugih, ki niso okuženi s tem sindromom in stvari vidijo takšne kot so in ne takšne, kot bi morale biti po mnenju dežurnih kritikov.