Zadeva: Zdravstvo II
Prijeten dopust mi je nekoliko pokvaril manjši poseg na zobu, ki pa je seveda postal velik problem zaradi vnetja. To ne bi smelo biti nič posebnega in bi ga bilo možno hitro oskrbeti, če bi našla kakšnega strokovnjaka, ki bi to želel ali smel opraviti. Najprej so me predčasno klicali na poseg, kar me je razveselilo, vendar so pozabili povedati, da kirurg takoj odide na dopust, zamenjave pa nima, ker je koncesionar. Moja zobozdravnica pa je na bolniški, drugi zobozdravniki pa ne želijo posegati v delo specialista, saj še imam šive, kar pomeni, da sem še v osemdnevnem roku za reklamacije.
Skratka, kljub dobrim strokovnjakom me zob boli in ne najdem zobozdravnika, ki bi mi hotel ali smel oskrbel vnetje. Zdravstvo resnično potrebuje reformo, kajti v organizacijski shemi, kjer ni predvidena možnost za celotno oskrbo pacienta, temveč le po posameznih fragmentih, ki pa vedno ne delujejo uigrano, so vsekakor večje možnosti za tragične posledice. Nimam prav nič proti, da bi imeli vsi v zdravstvu visoke plače in tudi vse dodatke, saj si jih zaslužijo, vendar naj bodo tako organizirani, da nam bodo dostopni, ko jih bomo rabili. In to je naloga managamenta, da organizira delo tako, da je posameznik deležen ustrezne in celotne oskrbe, zakonodajalec pa mora pripravit takšne zakonske podlage, da bo to omogočeno, vključno s sankcijami za tiste, ki tega ne upoštevajo.
P.S. Moja zobozdravnica je iskala po telefonu kolege, ki bi me hoteli vzeti in mi napisati vsaj recept za antibiotike. Jutri grem k zobozdravniku, noč pa bo dolga…
No, antibiotik bi lahko napisal tudi splošni zdravnik (če je potrebno, očitno je) tale razdrobljena specializacija v zdravsvu je pa res posebna znanost. In bo še naprej – dokler nam bo vsak dohtar zamenjal samo tisti šrauf, za katerega se je specializiral.
Včasih je vse opravil en zdravnik, potem si pa preživel – ali pa tudi ne. Zdaj pa se življenjska doba podaljšuje – pa imamo poden – se pravi prazen žakelj v zdravstvu.
Naj težka noč čim prej mine, M.