Zadeva: Zmanjšanje zaposlenih v javnem sektorju?
Pri pripravi na sestanek ene od delovnih skupin na EU ravni sem prebrala gradiva, ki so jih pripravili in med njimi mi je pritegnilo pozornost Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij iz leta 2008 z naslovom Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta, Napovedovanje in usklajevanje potreb trga dela ter znanja in spretnosti, kjer Komisija tik pred recesijo opozarja vse članice naj vlagajo v izobraževanje in usposabljanje, saj bo le tako možno ustvariti nova znanja in spretnosti, ki bodo ustrezala naravi novih delovnih mest, za katere se pričakuje, da se bodo odprla in ki bodo izboljšala prilagodljivost in zaposljivost odraslih, ki so že del delovne sile.
Opozarjajo na vplive tehnoloških sprememb in staranja prebivalstva ter na temelju prvih ocen potreb trga dela ugotavljajo, da se bo kljub predvideni krizi nadaljeval pomik sektorskih porazdelitev zaposlovanja v EU od kmetijstva in proizvodnih panog k storitvenim dejavnostim in da bo leta 2020 skoraj tri četrtine delovnih mest v sektorju storitev.
Projekcija kaže, da bi do leta 2020 lahko odprli 17,7 milijona dodatnih delovnih mest za pisarniške poklice, za katere se zahteva visoka usposobljenost kot so upravni menedžerji, menedžerji v trženju, logistiki in prodaji, vodje informacijskih sistemov, izobraževalci in inženirji. To pa je nekoliko v nasprotju s tistimi trditvami, da je število zaposlenih v javnem sektorju potrebno zmanjšati, saj tehnološki razvoj in narava dela pravzaprav zahteva zaposlovanje prav na teh področjih.
Zato bo predvidoma vsaki naši vladi izredno težko uresničiti načrte o zmanjševanju zaposlenih v javnem sektorju, vključno z državno upravo, saj je prav na teh področjih največja potreba po zaposlovanju. In tudi če jim to v nekem obdobju le uspe, bo to na kratek rok, saj bodo potrebe narekovale ponovno zaposlitev večjega števila delavcev ali pa se bo za opravljanje teh nalog najemalo zunanje izvajalce, kar pomeni, da se bodo stroški le prerazporedili, kajti zmanjšal se bo strošek dela, vendar se bo povečal strošek za blago in storitve.
Prav zaradi tega je pavšalno napovedovanje zmanjšanja števila zaposlenih dokaj tvegano, saj bi morda podrobna analiza pokazala povsem druge potrebe po spremembah – morda drugačna znanja, drugačna izobrazbena struktura in organizacija dela ali pa bi se celo pokazalo, da je v določenih segmentih javnega sektorja celo premalo zaposlenih, saj projekcije kažejo prav na to možnost.
Vsekakor bi bilo čudno, če bi EU birokrati lahko počeli še kaj drugega kot razmnoževanje birokracije in uvajanja nesmiselnih pravil. Brez resne industrije ni nobenega resnega BDP-ja, na katerem bi lahko parazitiral birokratski BDP in tudi najbolj osnovni storitveni sektor je v celoti odvisen od najbolj osnovne produkcije – zadnji poskus fiktivne produkcije prek finančnega sektorja nam je že sproduciral trenutno krizo, ki ima pravzaprav svoje korenine v krizi povpraševanja, pripravlja pa se še veliko večja, ki bo posledica neumne politike pri reševanju te krize.
Birokrati skupaj s politiki in oblastniki očitno postajajo nekakšen virus, ki bo na koncu ugonobil svojega gostitelja in tudi samega sebe, če se ne bodo prej uspeli ustrezno omejiti, saj lahko živijo samo na račun tistega, kar jim uspe pobrati od drugih – in trenutno se nevarno približujemo točki, ko ne bo več mogoče kjerkoli česarkoli pobirati.
Trenutno je menda že tretji dan nekakšne stavke birokratov pa ne čutim absolutno nobenega pomanjkanja. Tako bomo s trenutno stavko lahko dobili lepo sliko, kdo je dejansko potreben in kdo ne zato upam, da bo ta stavka tajala čim dlje.
Morda pa se predvideva, da bodo na mestih, kjer so bili do nedavnega samo naravoslovci, uspešno delali tudi družboslovci.
Pred leti so iskali direktorja agencije za radioaktivne odpadke. Pred tem je bil na tem mestu fizik z poznavanjem tematike – in kdo menite da je na razpisu zmagal?
KOMUNIKOLOG !!!! (verjetno zato, da bo znal leporečiti, če bi prišlo do radioaktivnega onesnaževanja).
Zna biti, da bo bodoča avtomehanična delavnica zaposlovala enega mehanika, dva komunikologa (ki bosta razložila zakaj avto ne dela, pa je vseeno treba plačati), psihoterapevta, da bo stranko prepričal, da avtomobil nima nobene želje da bi vozil in da je tako še bolj ekološko.
Sicer so pa evrobirokrati po daljšem premisleku (zelo izobraženih in drago plačanih glav) ugotovili, da ni več nujno, da bi lahko prišle na trg samo ravne kumare.
Sam državno upravo oziroma administracijo po moje kar dobro poznam (15 let izkušenj) in se z napisanim ne morem strinjati. Če nek državni organ praktično enako funkcionira z 110 zaposlenimi leta 2000, kot z 230 ali celo več zaposlenimi leta 2010, je tu po moji logiki nekaj zelo narobe. Sem pa tudi mnenja, da javna uprava ne bi smela postati neka sociala, kjer bi armada zaposlenih sicer morala hoditi v službe, plačani pa bi bili malo bolje, kot brezposelni dobijo “socialnih transferjev”. To pa je dejansko izjemno neučinkovito in tudi drago, saj potem kljub velikemu številu zaposlenih še vedno praktično vse počnejo “zunanji izvajalci”, ki nastopajo v proračunu na postavki storitve. Ampak zame je gre za proračunski denar enako, če se iz tega vira plača zaposlene, ali pa plača račune zunanjim firmam za opravljene storitve.
Se pa bojim, kam bo ta država s preštevilnimi diplomanti večinoma družboslovnih ved, ki jih fakultete v teh časih dobesedno bruhajo na trg delovne sile? Do sedaj je javna uprava zelo velikodušno odpirala vedno nova delovna mesta, ki so zagotavljala vsaj neko zaposlitev mladim diplomantom, pa čeprav velikokrat ni bilo nobene dejanske potrebe po tem.