Zadeva: Državni uradnik – nova zmerljivka
Danes smo v službi ugotavljali, da trenutno biti državni uradnik skoraj pomeni zmerljivko, kajti kar koli naredimo ni prav, če stavkamo nas grdo gledajo eni, če ne stavkamo pa drugi, v vsakem primeru pa smo prepoznani kot tisti, ki zapravljamo težko zasluženi davkoplačevalski denar. Pravzaprav pa ne želimo stavkati in tudi ne stavkamo, le delali bi radi in za to delo prejemali plačilo. Naše želje niso nič drugačne od drugih, imamo le to smolo, da je naš delodajalec Republika Slovenija. Nič kaj prijazen in izredno močan delodajalec, s katerim se težko pogovarjaš in še težje pogajaš, predvsem pa ti je vse predpisano in določeno in ni prostora za pregovore, kajti v trenutku dobiš sklep in si že premeščen ali pa si tudi odpuščen pa se toži na sodišče, kaj to pomeni pa tudi vemo. Skratka nič boljši ali slabši delodajalec od drugih in zato smo še vedno zaposleni tukaj, kajti tukaj smo dobili delo in nam je vseeno ali je to javna služba ali zasebna, da le imamo delo in plačilo.
Morda je sedaj pravi trenutek, za premislek in odločitev o javni službi in pričakovanjih, ki jih imamo do države in ali bomo ta pričakovanja zmanjšali, jih porazdelili ter prenesli na druge organe in organizacije oziroma na širšo družbeno skupnost. Še vedno pa ostaja možnost privatizacije, ki je skrajno nepriljubljeni ukrep in vedno pomeni manjše standarde storitev za državljane, vendar ta ukrep uporabijo vse vlade v takšnih situacijah.
Kaj bi privatizacija prinesla na področju šolstva ne bom špekulirala, vendar je že na tem področju zaposlenih okoli 40.000 javnih uslužbencev v okoli 1000 javnih zavodih.
Vendar o tem ne želimo niti slišati kaj šele razmišljati, kljub temu pa bo potrebno nekaj narediti, kajti razvrednotiti delo delavca samo zato, ker je njegov delodajalec država je povsem neprimerno, nepravično in v neskladju s človekovimi pravicami, da delavske solidarnosti ne omenjam. Predvsem pa nihče ne bi smel biti kakor koli označen zaradi svojega dela, zaposlitve ali pa delodajalca.
Nehajte stavkati, pa ne boste stigmatizirani. Nehajte sodelovati v državnem udaru! To je prevelika svinjarija, ko so vrste na Zavodu za zdravstveno zavarovanje ali na ZPIZ-u kot zadnji kričeči primer. Ali ko se podira zdravstveni sistem! VSI zaposleni smo desetletja plačevali obvezno zdravstvo, večina tudi dodatno zdravstveno ZAVAROVANJE! Samo zamik plačnih nesorazmerij želi Vlada RS doseči. Nihče vam ne odvzema vaših pravic. Če se počutite kot žrtve, pa se uprite vašim zame pokvarjenih sindikalistom, ki so si kot sindikalisti pokojnine “prislužili” kot je Drago Ščernjavič ali ta zame baraba Dušan Ščernjavić! Delajte, za kar ste REDNO plačani! Pa ne boste imeli občutka stigmatizacije ali se počutili kot žrtve. Uradniki v državni upravi ste takoj zamenljivi!
Stavka delavcev v javnem sektrotju kaže vso bedo sedanje koalicije.
Do oblasti se je prigrabila s prevarami: od Patrije do obljub o socialni pravičnosti. Od vseh obljub ni ostalo nič. Brezposelnost se je drastično povečala, standard je padel, obubožanih ljudi je vse več. Tajkuni in priviligirana kasta pa si še naprej deli dobičke, kakršni pač so.
Socialistične parole o socilani pravičnosti so le floskule, ki jih neodgovorno stresajo prvaki profane koalicije, ki jim pridno sekudnira tandem pokvarjenjakov, Tuerk – Kučan. Z leporečjem se prilizujeta ljudstvu, v bistvu pa ščitita bivše komunistične krvnike in sedanje tajkune, ki so iz njih izrasli.
Stavka se mora zaostrovati vse do takrat, ko bodo iz slovenske politične scene pregnani demagoški prevaranti, ki pod krinko socialdemokracije gojijo najtrši izkoriščevalski kapitalizem.
Poglejte Zidarja, ki bo kljub krizi pridobil poroštva za še večje bogatenje in izkoriščanje svojih delavcev. Država bo torej plačala prvovrstno izkoriščanje, kakršno je bilo možno v dobi suženjstva. Kje je tukaj socialni čut?
prvi predlog: nehajte se pomilovati da vas nihče ne mara, po vseh aferah o korupcijah uradnikov, nedelu, in verjetno tudi stereotipih se ne čudite da je tako
drugi predlog: v krizi ko je dobesedno tisoče brez plače se pač ne zahteva višje plače in to na račun davkoplačevalcev, z drugo besedo bi lahko temu rekli egoizem
tretji predlog: sprejmite “izziv” in se zaposlite v gospodarstvu če mislite da si zaslužite več – za sposobne se vedno najde dobro plačana služba
lep dan želim
Nekateri komentarji odlično kažejo, kakšno je stanje solidarnosti med delavci in da se ta oblast zelo trudi, da bi sindikate med seboj sprla. Če odštejemo štrukljevega, ki je itak murgelski. Kar zadeva delavce v javni sferi moram reči, da bi tudi sam bil ponižan in razžaljen, če bi me mirno predsednik vlade razglašal za zabušanta, koruptivca in podobno. Če so ti zaposleni nepotrebni, naj jih vlada ukine, še prej naj ukine sebe. Vlada joče, da jnima 100 milijonov evrov za poračun plač, po drugi strani pa nas bo spet udarila z novo ljubljansko banko in njeno že ne vem katero sanacijo, denar meče skozi okna in potem trdi, da nima. Seveda nima, če je pa nesposobna.
Problem, ki se kaže v tej stavki je gotovo večplasten in ravno “mineštra vsega skupaj” je tisto, kar širši javnosti zamegljuje vpogled v razsežnosti celotne zadeve.
Vedeti je namreč treba, da država v tem primeru ne spoštuje dogovorov. In sam se ne želim nekega dne zbuditi v državi, v kateri lahko neka pogodbena stranka meni nič tebi nič odstopi od nekega dogovora brez kakršnihkoli odgovornosti. Že tako je to nekako kar postala praksa, kot poslušamo iz medijev in če začne to početi še država, je do legalnosti takega početja presneto majhen korak. Potem pa… bog nam pomagaj. Zato iz tega vidika stavko podpiram.
Druga plast problema je razbohotenost in/ali neučinkovitost javne uprave. Vendar roko na srce, to nima veliko opraviti z uradniki – operativnimi izvajalci pooblastil, med katerimi se nekateri utapljajo v delu, spet drugi pasejo lenobo, večina pa je, kakor povsod drugje, nekje vmes. Tukaj je naloga – predvsem vlad (v množini) – oz. vsake aktualne vlade, da skrbi za učinkovitost in inovacije/razvoj vseh javnih služb v smeri doseganja ciljev neke države. Slovenija je žal postala proceduralna (beri: zbirokratizirana) državica, kjer se ob vseh nejasnostih vsakdo po liniji najmanjšega odpora prav rad razglasi za nepristojnega odločati in tako je “stranka v postopku” kajkmalu pred gordijskim vozlom… Če citiram kolega iz Nove Zelandije, ki je bil lani tukaj poslovno: “Ali obstaja vprašanje, na katerega se v Sloveniji od treh različnih uradnikov dobi vsebinsko enak odgovor?”
Tretja plat je pešanje realnega sektorja, ki se mora nujno poznati tudi v javnem sektorju. Tukaj sta poti v resnici samo dve: ali izjemna inovativnost v smeri spodbujanja realnega sektorja, ali pa krčenje na raven, ki jo realni zmore. Verjetno je prava pot, da se kratkoročno ubere slednjo, obenem pa intenzivno usmeri v prvo možnost.
Bistroumni Slavc očita javnim delavcem korupcijo. Morda je res tu in tam kakšen delavec v javni upravi koruptiven, vendar je takšna korupcija mačji kašelj proti lumparijam, ki jih izvajajo tajkuni in njihovi botri, ki predstravljajo sedanjo vladno koalicijo.
To, da je tisoče ljudi brez plač in da so na beraški palici je zakrivila sedanja kolaicija, ki se je zavihtela na oblast z lažnimi obljubami. Še danes mi zvenijo v ušesih slatke besede o pravičnosti, o socialni enakosti, o poštenju. Kje je vse to ga. Župevc, in ostali zalstousti?
Gospodu Slavcu pa je potebno povedati, da v zgodovini ni bilo uporov, protestov in stavk zardi izobilja, temveč vedno zaradi pomanjkanja, torej je sedanja stavka ravno ob pravem času. V kolikor ne bo vlada zmogal ugoditi zahtevam satvkajočih, bo pač morala sapkati kofre in se posloviti od toliko ljube ji oblasti. Tako se dogaja v demokratičnem svetu. Slovenija bo izkazala demokratičnost le, če se bo ravnala po zgledih iz demokratičnih držav. Trenutno izkazuje le arogantnost vladajoče koalicije in neverjetne servilnosti desusovih prdulekov. Namesto, da bi se vlada zavedala težavnega položaja v katerega je pripeljala slovenske delavce in samo sebe, se obnaša kot Marija Antoineta, ki terja od ljudstva naj je potico, če nima kruha.
Mar niso zelo podobne izjave slovenske Marije -Antoinete Pavlinič Krebsove in njenega šefa Boruta Ludvika o tem, da so upravni delavci lahko srečni, ker pač dobivajo plače. Naj mi ta dva dobrotnika in njihov zagovornik Slavc pokažeta demokratično državo v Evropi, kjer ni samoumevno, da delavec za opravljeno delo dobi plačo.
Če si ga. Krebsova misli, da je v Evropi normalno, da delavci ne dobivajo mesece in mesece plač, tako kot v pol državnem Vegradu, se moti. Ker je Korošica, naj gre pogledti med uboge Slovence preko meje, kako jim gre, ko jih niso osvobodili partizani in niso bili deležni neskončne dobrote in ljubezni voljenega Tita in nato še dvajsetletne Kučanove demokracije.
Tista koroška je sestavni del planeta zemlja in jo je prav tako zadela svetovna kriza, ki jo je za odtenek še bolj poglobil za naše pojmovanje nacist Heider.
Kljub tako težki situaciji pa od tam ni poročil o kakršnem koli stradanju in pomanjkanju.
Težave pa vedno vidi in o njih poroča neki Lojze Kos, ki skrbi že 20 let za to, da ja ne bi bili Slovenci obveščeni o tem, kako gre našim rojakom v tuji kapitalistični državi.
za tiste državne uradnike, ki se požvižgajo na solidarnost v naši podalpski in namesto tega raje egotripovsko navijajo za svojo itak pretirano plačo brez vsake slabe vesti, v dodatni ošabnosti zavedanja, da odpovedi praktično ne morejo dobiti je že res škoda vsake besede za zmerjanje, vključno s službenim nazivom….
tudi sam mislim,da bi bilo čisto prav sprivatizirati celoten javni sektor…..vse sedanje uslužbence poslati na zavod, tam naj si odprejo s.p. in potem naj podjetniško konkurirajo za prosta delovna pogodbena mesta….dvomim, da bi potem tistih 20% od polnega današnjega števila javnih uslužbencev, ki bi kot s.p. zadovoljevali kriterije pogodbenega sodelovanja sploh še kdaj omenilo stavko, kaj šele, da bi se jo igrali, kot se to sedaj dogaja….