Zadeva: Gospodarnost ali dober avto

Včeraj so nas obiskali strokovnjaki iz OECD in v okviru študije, ki jo pripravljajo nameravajo osvetliti tudi gospodarnost na področju izobraževanja. Z nami so preverili predloge za večjo gospodarnost na tem področju  in ko so nam začeli postavljati vprašanja in predlagati določene rešitve, ki bi naj povečali gospodarnost nas je malo streslo in tudi zaskrbelo, kajti ob upoštevanju njihovih predlogov bi marsikateri manjši kraj ostal brez šole, vrtci bi bili še bolj polni, razredi tudi, učitelji bolj obremenjeni (zdaj razumem izjavo o večjem sprehajanju naših učiteljev po razredu) pa tudi delodajalci bi se morali bolj vključiti v poklicno izobraževanje – tukaj pa smo si bili enotni, vse drugo pa nas je kar malo prestrašilo, kajti vse tisto, kar smo si skozi vsa ta leta in z veliko potrpežljivosti, skrbno in z vso strokovno odgovornostjo razvijali in gradili, bi morali za voljo gospodarnosti in le enega vidika in pogleda na družbeno stvarnosti povsem spremeniti. Kriza je pomemben in včasih odločilen element za upoštevanje gospodarnosti, ne more pa biti izgovor za uveljavljanje samo ene strokovne paradigme na področju, ki je eden od pokazateljev socialne države.

Morda smo kot učitelji, kajti večina nas je bila v prejšnjem življenju prav v tem poklicu, res nekoliko čustveno vezani  na naše šole in učitelje, kljub temu dejstvu vsega pa le ni mogoče gledati izključno z vidika gospodarnosti.  Šole imajo v naši družbi posebno vlogo in tudi tradicijo javnih in zelo dostopnih ter kakovostnih šol, zato smo občutljivi na vsako spremembo, zlasti kadar le-te izhajajo iz enega vidika in so  izdelane  le po enih specifičnih merilih, ki povsem izključujejo druge. To je podobno kot če kupimo boljši avto, ki je z vidika gospodarnosti slaba naložba iz vidika udobnosti, varnosti in kakovosti ter dobrega počutja pa odlična. Na naših cestah je kljub negospodarnosti naložbe,  kar dober vozni park in prav takšne ali pa še boljše so lahko naše šole.