Zadeva: Ambicije – gonilo ali ovira za učenje
Sinoči sem se udeležila zanimive okrogle mize o tem koliko znajo naši učenci in zakaj ne znajo razmišljati. Nekoliko slabši rezultati, ki so jih izpričali pri bralni pismenosti na mednarodni raziskavi vznemirjajo našo strokovno in drugo javnost ter odpirajo številne razprave o kakovosti šolskega sistema. Sprašujejo se tudi kakšne ukrepe bo država sprejela, da bi se izboljšala pismenost in to ne samo zaradi doseganja boljših dosežkov, predvsem pa zaradi boljše bralne kulture naših otrok. Udeleženci okrogle mize so predstavili svoje poglede na to dejstvo, pri čemer se je meni še posebej zdelo zanimiva teza, da so ti rezultati pač odsev trenutnega stanja v družbi, pri čemer je značilno, da kot nacija nimamo visokih ciljev in velikih ambicij in da so ti dosežki pravzaprav rezultati takšnega stanja. V kolikor bi ti cilji bili visoki, bi zagotovo tudi dosežki bili drugačni, ker bi tudi motivacija bila drugačna.
Tisto, kar se je meni zdelo zanimivo in me je tudi nekoliko presenetilo je dejstvo, da so starši bili na tej okrogli mizi izjemno dejavni in zelo dobro seznanjeni z organizacijo pouka, predmetnikom ter vsebino posameznih predmetov. Zelo dobro spremljajo delovanje šolskega sistema in imajo natančno opredeljena pričakovanja do šolskega sistema in izdelano strategijo o izobraževanju njihovih otrok.
Vse kaže, da v času lastnega izobraževanja ti cilji in strategije niso tako dobro opredeljeni, kot so kasneje za otroke. Morda je to le projekcija lastnih ambicij, ki jih iz različnih vzrokov ni bilo mogoče uresničiti, zato se jih prenaša na lastne otroke. Ali pa je to le del skrbi staršev za prihodnost otrok in želje, da otrokom dajo najboljše, čeprav včasih takšne želje nimajo realnih podlag in ne dajejo pričakovanih rezultatov, ker jih niso otroci ponotranjili in se potem starši sami prizadevajo za njihovo uresničitev. Kakor koli že, imamo ambicije, vendar nekoliko prepozno, predvsem pa jih nalagamo drugim in ne sebi pa čeprav z dobrim namenom, zato ne dajejo vedno dobrih rezultatov. Morda bi pa res kazalo biti nekoliko bolj ambiciozen in drzen pri oblikovanju ciljev, vendar že v času lastnega izobraževanja, za starše in pa celotno družbo bi ta ambicioznost morala postati sprejemljiva kategorija in bi jo morali podpreti ter ustvarjati ustrezne pogoje za njeno uresničevanje.
Učenci ne znajo razmišljat, ker sledijo svoje učitelje. S tem sem ti odgovoril 99,99% na tvoje vprašanje. Pa upam da nisem bil žaljiv.
SALVE
No to ni na srečo slika vseh nas staršev. Jaz in še mnogi imamo cilje za sebe, naši otroci pa za sebe. In moja dva falota sama razvijata svoje ambicije. Osebno pa sem nadpovprečno zadovoljna in presenečena nad pedagogi, ki jima pri tem pomagajo…in to od tistega, kjer imata oba čisti cvek – zgodovina, do tistega, kjer imata visoke ocene – tuj jezik, matematika. Njuno odraščanja, uporaništvo, lenoba, ambicije…vse se odraža v normalnih mejah in je zabavno za vse vpletene…seveda, če imajo starši zdrav odnos do otrok…imeti ambicije za svoje otroke namesto za sebe – je za mene nezdravo.
Pedagogi so sedaj, ko vpis ni tako zagotovljen v mnogih šolah bistveno kvalitetnejši kot včasih.
Imamo pa pri nas seveda hudo težavo…mladina, ki redno ne obiskuje srednjo šolo. Tega je ogromno. In starši tem brezdelnežem niso kos, ker so bili mogoče sami temu zelo blizu ali so tudi oni taki…in tu so problemi, ki jih naj država reši na nek organiziran način bolj intezivno…ne vem…mogoče obvezno delo nekaj ur vsak dan, neke vrste vrtec za srednješolce, prostorov je povsod dovolj po mestnih četrtih….in ljudi, ki jih plačujemo – uradnikov tudi..saj so se šolali za delo z ljudmi…..to bi morala biti čista akcija…
Če ne hodiš v šolo, greš takoj delati…če bo to delo brez plače, ker takim otrokom starši tako ne zaračunajo preiživljanja, ker so lahko še mladoletni – bi dosti hitreje ugotovili, da je kljub vsemu bolje hoditi v šolo.
lp
RAdirka