Zadeva: Službena pot – trdo delo in pristen vir informacij
Službene poti niso več tisto, kar se je nekoč mislilo o njih in kar še mnogi mislijo, kajti postale so zahtevne, delovne, naporne in najpogosteje niti ne vidiš mesta v katerega greš, zelo dobro pa spoznaš njihov javni promet in pa postopke varnostnih kontrol na letališčih, ki so že daljše in zahtevnejše od vsega drugega, kar sodi k poletu. Pogoste te povsem razgalijo, sezujejo, slečejo, pretipajo in vso vsebino prenosne prtljage daš na ogled vesoljni Evropi in po tem pregledu, na katerega čakaš tudi po 1,5 ure, se komaj sestaviš in poiščeš vse svoje kose oblačil in prtljage in prihod v čakalnico je že velika zmaga.
Že doma je sam proces odobritve te poti dolgotrajen in zahteva tri do pet dokazil, da prepričaš odredbodajalca, da ne greš na pot na svojo željo, temveč zato ker te on pošilja ter da boš na sestanku trdo delal in pa tudi kaj boš predvidoma povedal. Na teh sestankih si najpogosteje sam in prepuščen lastnim komunikacijskim in socialnim veščinam ter spretnostim, predvsem pa se moraš sam dokazovati s svojim znanjem, saj za tabo ne stoji nobeno omrežje, politična stranka ali “boter”. Svojo pozicijo v tem evropskem socialnem omrežju moraš oblikovati sam, kajti na sestankih smo ljudje podobnih pozicij in izhodišč, kar pomeni, da s tega vidika ne moreš nastopati, zato veljaš toliko, kolikor znaš in zmoreš ter koliko prispevaš k skupnim interesom. In prav to se mi zdi pravi odnos, saj smo zato skupaj, da oblikujemo skupno boljšo prihodnost in vsak, ki k temu prispeva je spoštovanja vreden in cenjen. S tega vidika je občutek prijeten, čeprav si pošteno utrujen, saj je socialna interakcija izredno bogata in pestra, program obsežen pa še večerne dogodke organizator pogosto organizira, da bi druženje in sodelovanje potekalo tudi na neformalni ravni. Seveda pa pri obveznem delu programa organizatorji pogosto preverjajo tvojo navzočnost s podpisovanjem, kajti tudi oni niso pripravljeni financirati kongresnih turistov, temveč pričakujejo tvojo polno prisotnost in dejavno vključevanje v razpravo.
Kljub tem dejavnostim pa vseeno poskušaš tudi na neformalni ravni izmenjat izkušnje in izvedeti kaj se pri sosedih in pri drugih dogaja in kakšne so posledice krize pri njih. Najbolj so jamrali Irci, saj so jim plače znižali med 10 in 25 odstotki, približno toliko so zmanjšali tudi Romunom tudi Španci tožijo nad znižanjem plač, z Grki nisem uspela govoriti, ker jih sploh ni veliko na sestankih ali konferencah, vsem drugim s katerimi sem govorila pa so plače zamrznili. Podatka o odpuščanju ni bilo slišati ali pa morda o tem raje iz solidarnosti ne govorimo, kajti to je največji strah vsakega uradnika. In ne samo uradnika. Tudi bruseljska administracija ima zamrznjene plače in na sestankih dobimo vodo iz pipe ali pa iz avtomata ter dvakrat na dan kavo ali čaj. Skratka, kriza je navzoča pri vseh državnih uradnikih, irski primer pa me je prepričal v potrditev pokojninskega zakona, sicer bomo delili podobno usodo kot jo imajo Irci in še nekatere druge države članice. Podaljšanje delovne dobe pa je ukrep, ki ga imajo v vseh državah in naša različica niti ni tako huda še posebej, če jo primerjamo z drugimi državami po katerih se pogosto zgledujemo.
