Zadeva: Krpanje proračunskih lukenj

Zaradi rebalansa in novih varčevalnih ukrepov smo vsi nervozni in zaskrbljeni, saj bomo morali zmanjšati proračun in privarčevati zajetno vsoto denarja, ki pa na papirju res ne predstavlja prav poseben problem, a kaj ko se za temi številkami  skrivajo številne dejavnosti, ki nekaterim pomenijo kruh, drugim dejavnosti brez katerih si ne znajo predstavljati življenja, predvsem pa pomeni zmanjšanje kakovosti celotnega procesa v vzgoji in izobraževanju.

O nujnosti varčevanja v teoriji in praksi vemo že dobri leti in smo že tako ponotranjili določena pravila, da se prav jezimo, če slučajno kdo tiska enostransko ali pa če po nepotrebnem tiska na barvni tiskalnik, pisala in drug pisarniški material pa je le občasna, predvsem pa redka radost, stimulacije tudi nismo videli že dve leti. Seveda pa to ni dovolj in s tem ni mogoče privarčevati nekaj deset milijonov, ki jih moramo prispevati h krpanju proračunske luknje. Seveda se bo to poznalo na našem področju, za katero smo pristojni, predvsem pri tistih, ki za vse to niso prav nič krivi. In pri tem uradniki ne moremo pomagati prav z nobenim našim varčevanjem, lahko le opazujemo in poskušamo določati prioritete, da bi  škoda bila čim manjša, kar pa je klavrno in boleče početje za vse tiste, ki nam veliko pomeni kakovostno delovanje in razvoj tega področja.