Zadeva: Ocenjevanje uradnikov

Tudi v državni upravi smo deležni ocenjevanja uradnikov, kjer vodje ocenjujejo svoje podrejene s podobnimi ocenami kot je to v šolskem sistemu (odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo), pri čemer se številka ne zapisuje. Tega ocenjevanja smo deležno na začetku leta za preteklo leto in je osnova za napredovanje v višji plačni razred in/ali višji naziv. Seveda so predvidena pravila kakšne ocene zagotavljajo napredovanja in v kakšnem časovnem obdobju se zagotavljajo ta napredovanja.

Ta sistem napredovanja naj bi zagotavljal, da uradniki vse leto dobro opravljamo delo in izvršujemo naloge, ki nam jih nadrejeni naložijo, kajti na ta način si lahko zagotovimo dobre ocene in možnost napredovanja v določenem in predvidenem časovnem obdobju. To bi moralo biti povsem rutinirano opravilo vodstvene strukture, da zaposlenim omogoča uresničevanje njihove pravice napredovanja v nazive, ki so predvideni v strukturi državne uprave. Seveda pa tudi državna uprava ni imuna na pristranskost ocenjevalcev, ki zaposlene ocenjujejo po tem kdo jih je namestil oziroma, kateri politični garnituri bi naj pripadali, zato se pogosto to ocenjevanje izrodi in ne služi svojemu temeljnemu namenu, temveč discipliniranju in diskreditaciji drugače mislečih in neposlušnih. Potem z obžalovanjem ugotavljamo, da so tisti, ki opravijo zahtevne naloge in tudi premike v sistemu slabše ocenjeni od tistih, ki ne dosegajo takšnih rezultatov, so pa drugače bolj ustrezni in zato odlično ocenjeni. Pravzaprav v teh letih opažam, da je veliko lažje premestiti tiste, ki dobro delajo, saj se pogosto ne upirajo, kajti dobri delavci ponavadi vedo, da bodo dobili drugo delo, predvsem pa da so lahko še boljši in se ne pritožujejo, slabši pa izredno dobro obvladajo druge veščine kot so manipuliranje, povezovanje v različne socialne mreže, predvsem pa se dobro zavedajo vseh svoji pravic, ki jih znajo zelo dobro uveljaviti. Pred časom sem se pogovarjala s kolegi iz drugih ministrstev in smo ugotavljali, da je velika sreča za organizacijsko enoto, ki npr. zaposluje deset ljudi, če lahko zagotovi vsaj tri uradnike, ki resnično znajo dobro opraviti naloge za katere so zadolženi. Dokler se bo v državni upravi zaposlovalo ljudi, za katere je pomembnejša »prava« politična ali pa interesna povezanost kot znanje in izkušnje, dotlej se bodo lahko politiki vsakič znova pritoževali, da je preveč državnih uradnikov ali pa da jih ni mogoče odpustiti, vendar k takšnemu stanju največ prispevajo prav oni sami in ne uradniki.