Prav z veseljem sem se danes vrnila iz moje sanjske službe, kjer še vedno sedim ob 23 strani dolgem vprašalniku ene od svetovne organizacije in se potim ob neverjetno podrobnih vprašanjih ter iščem odgovore v gradivih ob zvokih brušenja parketa in prahu, ki kljub skrbnem zapiranju vrat polni z zaboji obloženo pisarno in moja pljuča.
Včeraj sem nastopila v eni oddaji, za katero sem namenila eno uro svojega zasebnega časa in tudi intervju in snemanje sta toliko trajala, da sta nastali dve minuti posnetka. Na koncu pa izvem, da je pri nas povsem obratno in da v eni uri predvidoma le dve minuti delamo, če sploh kaj delamo. Takšne ocene si celo jaz ne bi upala podati, čeprav imam vse potrebne strokovne reference in sem praktično vključena v sam proces dela. Temeljno vprašanje, ki pa ni bilo postavljeni je, kdo je odgovoren za delo državnih uradnikov in kdo jim določa delovne naloge. Kajti naloga delodajalca je, da delavcu priskrbi delo in ga za to plača po dogovorjeni ceni. V kolikor nima dela, ga pošlje na trg delovne sile. In če delavec nima dela ali plače ali pa obojega, je to odgovornost delodajalca. To velja za vse delavce in pri tem uradniki nismo nobena izjema.
Torej, če res drži, da uradniki malomarno ali pa sploh ne opravljamo svojih nalog, potem je to odgovornost delodajalca, da izpelje ustrezne postopke in takšne delavce izloči iz delovnega procesa. Vendar je tudi za to potrebno izpeljati določene dokaj zahtevne postopke, ki so za vse delavce enaki.
Glede sanjske službe pa je edino sanjsko to, da imamo še vedno službo in (zamrznjeno) plačo, čeprav je to temeljna ustavna pravica, o vsem drugem pa lahko le sanjamo. Žal, v trenutni situaciji je celo to že sanjsko, vendar o tem ne odločamo mi, še manj pa povzročamo to stanje.
Zadeva: Poročila, da te kap
V tem počitniškem času, ko od nas celo delodajalec pričakuje, da bomo odšli na dopust, saj so začeli uveljavljati reklamacije na določena gradbena dela in smo morali izseliti vse premične predmete iz pisarne ter se nas trenutno več gnete v pisarnah skupaj z zaboji dokumentov, se na našo žalost nismo mogli umakniti, kajti potrebno je pripraviti poročilo. In nemalokrat me sprašujejo kaj pravzaprav delamo v službi, trenutno bi lahko rekla brez oklevanja – pišemo poročila! Članstvo v številnih organizacijah, združenjih in uniji nam je prineslo tudi nešteto poročil. Vsak uradnik v svojem letnem ciklusu piše vsaj en mesec različna poročila. V kolikor je na višjem položaju ali pa le v višjem uradniškem nazivu ali pa če je specializiran za široko področje, ki zajema vsa druga področja, potem v povprečju piše poročila najmanj tri meseca. Kajti poročila je potrebno pisati za številna področja znotraj EU, potem prav tako za številna področja znotraj Organizacije združenih narodov, zlasti Unescova poročila so zahtevna, potem pa še številna poročila za OECD, da nacionalnih poročil za Parlament, Vlado ali pa za različne strokovne svete in organizacije niti ne omenjam. Potem pa je še vsa ta poročila potrebno enkrat pregledati, ko so sestavljena z drugimi poročili, napisati pripombe, dopolnitve in popravke.
Ob pripravi poročil, ki so ponavadi vodena z različnimi vprašanji se pogostokrat vprašam kakšen je njihov namen, saj so tako zastavljena, da je videti ob njih odgovor povsem nepomemben. No, zdaj mi je vsaj jasno kje se državni uradniki učimo zakomplicirati zadeve.
Zadeva: Gospodarnost ali dober avto
Včeraj so nas obiskali strokovnjaki iz OECD in v okviru študije, ki jo pripravljajo nameravajo osvetliti tudi gospodarnost na področju izobraževanja. Z nami so preverili predloge za večjo gospodarnost na tem področju in ko so nam začeli postavljati vprašanja in predlagati določene rešitve, ki bi naj povečali gospodarnost nas je malo streslo in tudi zaskrbelo, kajti ob upoštevanju njihovih predlogov bi marsikateri manjši kraj ostal brez šole, vrtci bi bili še bolj polni, razredi tudi, učitelji bolj obremenjeni (zdaj razumem izjavo o večjem sprehajanju naših učiteljev po razredu) pa tudi delodajalci bi se morali bolj vključiti v poklicno izobraževanje – tukaj pa smo si bili enotni, vse drugo pa nas je kar malo prestrašilo, kajti vse tisto, kar smo si skozi vsa ta leta in z veliko potrpežljivosti, skrbno in z vso strokovno odgovornostjo razvijali in gradili, bi morali za voljo gospodarnosti in le enega vidika in pogleda na družbeno stvarnosti povsem spremeniti. Kriza je pomemben in včasih odločilen element za upoštevanje gospodarnosti, ne more pa biti izgovor za uveljavljanje samo ene strokovne paradigme na področju, ki je eden od pokazateljev socialne države.
Zadeva: Moč in nemoč medijev
Ob zadnjih objavljenih rezultatih o neodvisnosti tiska, kjer je Slovenija zdrsnila kar za nekaj mest po lestvici navzdol ter ob spremljanju pretresljive usode čilskih rudarjev sem pomislila na moč, ki jo lahko imajo novinarji in mediji, kajti prav njihova prisotnost na kraju dogodka je nedvomno prispevala k požrtvovalnem in hitrem reševanju, pri čemer so dosegli, da smo vsi trepetali za njihova življenja. Iz teh rudarjev, ki so pred tem živeli povsem normalno in anonimno življenje, kot ga živi večina državljanov tega planeta, vendar so mediji iz njih naredili junake svetovnega ranga. In prav to je velika moč medijev, kajti spraševala sem se ali bi vsi udeleženi pri njihovem reševanju bili resnično tako zagnani, če ne bi bili ves čas prisotni mediji in če ne bi ves svet bil zazrt v njih, predvsem pa koliko je na svetu še takšnih rudarjev ali pa njim in njihovi usodi podobnih ljudi, ki nujno potrebujejo pomoč, vendar njihova zgodba ni prišla do medijev in s tem do pozornosti javnosti.
Prikaži celoten zapis …
Deževna nedelja je bil ravno pravšnji dan za urejanje administrativnih del v gospodinjstvu in sem se lotila urejati nepremičninske zadeve s pomočjo računalnika, kajti informacije o dolgih vrstah na Geodetski upravi RS so me pripravile do tega, da sem se šla preučevati navodila, ki smo jih prejeli na dom o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin in že pri tem mi je skoraj pobralo ves pogum, kajti ta (zlasti 2. poglavje – pregled obvestila po korakih) so tako napisana, da sem jih celo jaz, ki sem vajena tega jezika, sistema in z najvišjo možno izobrazbo sem bila presenečena, zmedena in skoraj obupana ter pripravljena stopiti v vrsto za tri ali več ur. Kljub temu sem se odločila, da bom preskočila navodila in šla neposredno v računalniško aplikacijo po sistemu “learning by doing”.
In uspelo mi je, kajti sama aplikacija je izvrstno delovala in v parih minutah sem z lahkoto uredila vse potrebno. Program je deloval enostavno in hitro, vsaj za moje potrebe in je tudi takoj opozoril na vse možne povezave in navezave ter me vodil skozi sistem.
