Zadeva: Pohvale so redkost
Pripravljala sem se na sestanek ekspertne skupine v Bruslju in prebrala gradivo, ki so ga pripravili za ta sestanek. Gradivo je pripravila neka organizacija, ki jo je najela Evropska komisija, strokovnjaki iz 12 držav članic pa ga bomo pregledali in preverili njegovo verodostojnost. Gradivo je zelo dobro pripravljeno in kljub temu, da še ni v celoti končano je mogoče oceniti, da bo kakovostna podlaga za nadaljnjo obravnavo in proceduro sprejemanja. Tisto, kar me vsakič znova razveseli je dejastvo, da nas dosežki na področju izobraževanja odraslih uvrščajo v sam vrh držav članic EU, kar kaže, da je slovenski izobraževalni sistem dobro zastavljen in kazalniki, s katerim merijo uspešnost dosežkov na tem področju so povsem primerljivi z drugimi državami v EU. Zanimivo je, da druge države izjemno spoštujejo naše dosežke in smo v nekaterih primerih prepoznani kot primer dobre prakse. Tisto, kar me pa vsakič znova preseneti in nadvse žasloti pa je dejstvo, da v domači strokovni in tudi drugi javnosti nikakor ne morejo priznati, da so rezultati dobri in da smo na tem področju naredili velik premik v pravo smer.
Zadeva: Varčevanje in tehnologija
Na našem hodniku imamo tiskalnik, ki ga uporablja precejšnje število uradnikov, kar je pravzaprav dobra rešitev in omogoča gospodarno uporabo tiskalnikov in tudi druge tehnologije, ki je v skupni rabi, vendar pod pogojem, da le-ta brezhibno deluje. V primeru našega tiskalnika temu ni tako in namesto hitrega in skoraj neslišnega tiska, stojimo ob njem in pogosto za natis vsake strani moramo pritisniti na določen gumb, da ta stran prileze iz tiskalnika. Čeprav je to včasih zabavno, saj se nas kar nekaj nagnete pri tiskalniku in če izpustim krepke na račun tehnike, izmenjamo tudi kakšno prijazno besedo.
Zadeva: Znanje ali neznanje…
Danes sem bila prisotna na seji komisije enega od strokovnih svetov, kjer smo razpravljali o nekaterih dokumentih in načrtih za letošnje leto. Sestava te komisije je zelo pestra, vendar so prav vsi člani te komisije univerzitetno izobraženi, nekateri med njimi pa celo akademsko, predvsem pa so strokovnjaki na svojem področju. Sodelavka, ki je razlagala gradivo in ki ima visok uradniški naziv in tudi položaj, vendar pri predstavitvi tega gradiva ni pokazala prav nobene višine pri poznavanju tega področja, kljub temu pa ni bilo kaj prida pripomb in ne kritike. Nasprotno, visoka stopnja razumevanja do nje in nizka do tistega, ki je to odkrito povedal. Presentljivo je kako imamo visoko stopnjo tolerance do neznanja, znanje pa je prepoznano kot napuh in z njim se je pravzaprav neokusno postavljati in biti spet “pameten.” Ali smo res za voljo lastnega kratkoročnega udobja pripravljeni spregledati napake, ki imajo dolgoročne posledice? Ali pa nas morda visok položaj iz katerega izhaja moč in pa nekatere dodatne spretnosti toliko prevzamejo, da je z njimi možno nadomestiti znanje?
Zadeva: Odstop
Včeraj sva po dolgotrajnem dogovarjanju in usklajevanju najinih urnikov končno našli termin za kozarček penečega vina z mojo nekdanjo šefico ter se obilno naklepetali in tudi pogovorili o zadevah, ki zadevajo najino strokovno področje. Čeprav je upokojena, je še vedno izjemno dejavna in je odlična strokovnjakinja, ki je po znani slovenski navadi veliko bolj spoštovana v mednarodnih krogih kot doma. Njeno delo in tudi držo visoko cenim, zato je srečanje z njo vedno prijetno in sproščeno ter polno iskrivih pogovorov in domislic ter resnic, ki se jih vse premalo ali pa prepozno zavemo.
Zadeva: Birokracija
Pred dvemi meseci smo se poslovili od sodelavca, ki mu ni bilo dano užiti upokojenskega staža, saj je po sedmih dneh po upokojitvi preminil. Še odločbe mu ni bilo dano prejeti za časa življenja. Danes nas je obiskala njegova dolgoletna partnerica in povedala, da je šele sedaj ozavestila, da ga ni več, kajti ves ta čas se je intenzivno ukvarjala z urejanjem vseh formalnosti okoli njegove zapuščine in pa z obveščanjem vseh o njegovi smrti. Predvsem pa so jo presenetili nekateri uradniki, ki so ji vztrajno pošiljali račune in opomine za plačilo storitev, za katere nimajo več osnove in kljub temu, da jih je obvestila v predpisanem času in s priporočeno pošto in s povratnico. Za kaj neki imajo vso informacijsko tehnologijo, če je ne znajo uporabljati, se je spraševala. Ne samo, da je to nemarna površnost, temveč tudi boleča izkušnja.
