Zadeva: Znanje tujega jezika
Danes sem se pogovarjala z nekdanjem sodelavcem, ki mi je razlagal svoje izkušnje iz službene poti v eno od nekdanjih skupnih republik, kjer je skupaj s predstavniki Velike Britanije imel predstavitev sistema poklicnega izobraževanja. Ugotavljal je, da pravzaprav sploh ne govorijo tujih jezikov in da je to precejšnja ovira za sporazumevanje in tudi za hitrejši prenos znanja in izkušenj. Pravzaprav pri prenosu znanja ni samo kulturna ovira, temveč tudi jezik, kar pa Slovencem daje določeno prednost, saj starejši prebivalci še vsi skoraj tekoče govorimo srbščino ali pa hrvaščino oziroma, neko slovensko mešanico obeh in se kljub temu dobro razumemo, vsaj na tej ravni sporazumevanja. Prav zaradi tega smo Slovenci še vedno dobrodošli gostje, saj dobro razumemo jezik, kulturo in mentaliteto in točno vemo kaj bo izvedljivo in kje bodo problemi ter zaradi tega bolje svetujemood drugih Evropejcev. To bi morali znati bistveno bolje izrabit, vendar smo še vedno zadržani in preveč skromni.
Zadeva: Medresorsko sodelovanje
Način dela v državni upravi vse bolj zahteva sodelovanje med različnimi ministrstvi, uradi in vladnimi službami, kajti določene naloge se medsebojno prepletajo in povezujejo in le s skupnim delom in sodelovanjem jih je mogoče uspešno izpeljati. Ponavadi to sodelovanje poteka tekoče in brez posebnosti, saj se uradniki večinoma solidarno podpiramo in dobro sodelujemo, saj smo vsi v službi pri istem delodajalcu – Republika Slovenija. Kljub temu pa se občasno pojavijo šumi na komunikaciji, kot radi rečejo sodelavci, zlasti pri tistih sodelovanjih in povezavah, kjer vsak od udeleženih resorjev opravi določeno fazo v procesu izvedbe določenega projekta. Dokler proces teče gladko, je razumevanje in sodelovanje na najvišji ravni in obratno ob nastanku problema pa to sodelovanje preraste v majhno debatno vojno, kjer so argumenti za uveljavljanje svojih resnic in razlag zakonodaje postanejo orožje in ne orodje.
Zadeva: Premestitev II
Danes me je razveselilo vabilo na sladkanje ob premestitvi nekdanjega sodelavca na njegovo staro delovno mesto iz katerega je bil premeščen mimo njegove volje. Pred petimi leti si je nekdo zaželel njegovega delovnega mesta ali pa mu je bilo potrebno zagotoviti ustrezno delovno mesto in ker je najbolj primerno bilo prav tisto, ki ga je zasedal ta sodelavec, so mu v času dopusta na dom dostavili sklep, s katerim so ga premestili na povsem drug sektor in povsem drugo delovno področje in drugo delovno mesto, vendar ustrezno njegovi izobrazbi. Zoper takšnega sklepa ni možna pritožba, saj je v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da te lahko delodajalac premesti na ustrezno delovno mesto. Seveda je to bil hudo neprijeten pretres, saj se ob tem porajajo občutki popolne nemoči in razčlovečenja, saj si prestavljen kot kos pohištva v drug prostor in drugo okolje, pri čemer tvoje želje, volja, znanje in izkušnje ne igrajo prav nobene vloge. Poleg tega so ga po premestitvi brez slabe vesti nekdanji nadrejeni, ki so ga premestili spraševali ali bi še delal nekaj časa na starem delovnem mestu in uvajal tistega, zaradi katerega so ga premestili. Pa to še ni najhujše, dejstvo je, da bi pravzaprav to dejansko moral početi, če bi se njegov nadrejeni s tem strinjal in mu odredil to delo. To je tista temna plat državne uprave, zaradi katere smo uradniki nemalokrat žalostni in zagrenjeni.
Prav takšni dogodki za vse življenje zaznamujejo ljudi in jih ni mogoče popraviti, četudi se čez nekaj let lahko ponovno vrnejo na delovno mesto in na delovno področje, kjer se lahko samouresničijo in kjer so lahko uspešni in učinkoviti, ostaja grenak priokus po krivici in nemoči posameznika zoper velikekga sistema, kjer si le številka in vse teorije o prijaznosti delovnega okolja in delodajalca so le teorije, ki s prakso nimajo prav nič skupnega. Seveda pa so tisti, ki so vse to gorje povzročili že zdavnaj odšli in se ne obremenjujejo s takšnimi obrbnimi zadevami. Sodelavcu želim vse dobro in veliko uspeha na novem starem delovnem mestu ter čim manj premestitev, s katerimi se ne bi strinjal.
Zadeva: Poročilo
Poročilo o službeni poti sem danes poslala na vse potrebne naslove in spotoma izvedela, da ga moram priložiti tudi obračunu potnega naloga, sicer potni nalog ne gre v obračun. Pravzaprav s pripravo poročila ni nič narobe, nasprotno je zelo dobrodošlo, saj se tako zapiše potek sestanka in pa dogovore ter sklepe, ki so bili sprejeti, hkrati pa nadrejeni dobijo vse potrebne informacije o dogodkih na mednarodnem področju in pa tudi vsi drugi, ki so vključeni v delo na mednarodnem področju ter se jim tako omogoča usklajeno in koordinirano delo. Takšna poročila smo vedno pripravljali in pred časom smo vsa poročila objavili tudi na spletnih straneh, da je bilo dostopno vsem in so lahko sledili dogodkom na določenem strokovnem področju tudi na mednarodni ravni. S tem smo opravičili tudi porabo denarja. Zato s takšnim načinom ni nič narobe, le pogojevanje ne zveni ravno kot ukrep, ki izboljšuje učinkovitost, predvsem pa ne motivira mobilnost uradnikov in njihovo vključenost v mednarodne tokove in izmenjavo informacij ter izkušenj, temveč jih zapira med domače stene in domačo samozadostnost.
Zadeva: Praznik, ki to ni
Včeraj sem imela delovni sestanek v Bruslju, ki je bil vremensko prav tako neprijazen kot je danes Ljubljana, sam sestanek pa je bil izjemno prijeten, delaven, konstruktiven in tudi produktiven, čeprav smo bile pretežno ženske udeleženke tega sestanka. Ali pa prav zaradi tega. Že v letalu smo samo ženske bile deležne majhne pozornosti v obliki čokoladnih bonbonov. Kljub odličnem okusu bonbonov, smo se spraševale ali je to res potrebno in poleg vse dobronamernosti letalskega prevoznika, smo nekako bile prepričane, da smo enakopravne in enakovredne in je to le še ena poteza potrošniške družbe. Pravzaprav v to poskušamo verjeti, čeprav imamo nešteto dokazov v nasprotno smer. Zanimivo je, da na vseh področjih, kjer je večinsko delavna sila ženskega spola, so na vodilnih mestih moški pa še plača imajo nekoliko boljše od svojih kolegic, ki pa so bolje izobražene od svojih kolegov. In tudi v državni upravi je podobno.
