Zadeva: Službena pot
Članstvo v EU je prineslo kar nekaj sprememb na področju službenih poti, predvsem pa bistveno več poti na različne sestanke odborov in delovne skupine v Bruselj. In če je še pred časom veljalo, da so službene poti v državni upravi pravzaprav turistični izleti kjer je uradnik lahko potoval po svetu in po možnosti v družbi in v prvem razredu, temu že nekaj časa ni več tako. V resnici državnega uradnika, ki je vključen v kakšno delovno skupino na EU ravni ali pa tudi v drugih mednarodnih združenjih čaka dolg proces pridobivanja vseh dovoljen za odobritev službene poti, še posebej za službeno pot v tujino. Priložiti je potrebno vabilo, pripraviti stališče, ki ga boš zastopal na predvidenem dogodku, opraviti izračun predvidenih stroškov, počakati na odobritev in šele potem lahko pristopiš k pripravi potnega naloga, ki ga je potrebno pripraviti v posebnem računalniškem programu. Potni nalog podpisujeta najmanj dva nadrejena in šele na temelju tega lahko zaprosiš za predujem, če si dovolj zgodaj prejel vabilo (14 dni prej je rok za zaprosilo predujma), rezerviraš let in hotel, seveda v mejah stroškov, ki si jih predvidel in ki so ti bili odobreni. Potuje se absolutno v turističnem razredu in z javnim prevozom do letališča in iz letališča. Vožnja s taksijem je izjema in le v poznih ali zgodnjih urah, sicer velja javni prevoz.
Zadeva: Kriza in varčevalni ukrepi
V državni upravi, ki je povsem odvisna od financiranja iz proračunskih sredstev, je zelo težko varčevati in pri tem ohraniti neokrnjeno delovanje ter kakovost storitev. Največji izdatek državne uprave so prav plače zaposlenih in prav na plačah je možno opazno privarčevati. Seveda pa to najprej opazimo zaposleni in naša zaznava je veliko bolj občutena, kot pa tista v proračunu in kot jo zaznajo drugi. Ravnokar mineva eno leto od kar smo nazadnje prejeli redno delovno uspešnost, ki smo ji včasih rekli stimulacija. Čeprav je bilo vse skupaj bolj simbolično, je bil pa vsaj občutek dober, da je tvoj nadrejeni zaznal tvoje dobro delo in ga kot takšnega ocenil, kar pa se je odražalo v nekaj evrih tudi na koncu meseca.
Zadeva: Opremljenost delovnega mesta
Včeraj so mi poskušali računalnik obuditi k življenju in mu dati nekaj dodatnega prostora na disku, da bi zmogel prej kot v dveh minutah odpreti želeni dokument. In čeprav se sodelavci, ki so zadolženi za njihovo vzdrževanje in obujanje od mrtvih izjemno trudijo, jim ni uspelo iz pet let starega računalnika narediti mladeniča, ki bo poslušno in poskočno opravil svojo nalogo, temveč še naprej pozablja, izgublja in neznansko počasi procesira ali pa se sploh ne odziva. Tehnika, ki bi naj bila pomoč pri delu, je lahko pravo nasprotje temu in vir nevšečnosti ter slabe volje, saj računalnik odpove in “zmrzne” ravno v času, ko ga goreče potrebujemo.
Zadeva: Ocenjevanje uradnikov
Tudi v državni upravi smo deležni ocenjevanja uradnikov, kjer vodje ocenjujejo svoje podrejene s podobnimi ocenami kot je to v šolskem sistemu (odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo), pri čemer se številka ne zapisuje. Tega ocenjevanja smo deležno na začetku leta za preteklo leto in je osnova za napredovanje v višji plačni razred in/ali višji naziv. Seveda so predvidena pravila kakšne ocene zagotavljajo napredovanja in v kakšnem časovnem obdobju se zagotavljajo ta napredovanja.
Zadeva: Dobrodošlica
Zanimivo je, da v državni upravi ni veliko trenutkov, ko ti sodelavci izrazijo priznanje ali pa zgolj samo prijaznost in če ta pride ob trenutku, ko nisi ravno v najboljši koži, ti to še toliko več pomeni. Preprosto te naredi bolj človeškega. Sicer pa je na sploh zanimivo spremljati odzive ljudi, ko izvedo za določene spremembe v položaju sodelavcev, še posebej v primeru napredovanja, takrat se skoraj vsak hote ali nehote primerja in ugotavlja potihoma v v sebi ali ne bi morda tudi on bil vsaj toliko primeren, če ne še bolj, za to napredovanje od srečneža, ki mu je to uspelo. Zagotovo ima boljše zveze, znanja itak nima.
