Prejšnji teden so si kar podajali kljuko študijski obiski iz nekdanjih bratskih republik, ki preučujejo naš šolski sistem ter iščejo rešitve za oblikovanje lastnega sistema. Ob primerjavah naših sistemov smo ugotovili, da še ti sistemi kar nadaljuje z razvojem v podobnih smereh. Ugotavljali smo tudi, da smo v Sloveniji po določenih dosežkih resnično vodilni in imamo zgledno urejen vzgojni in izobraževalni sistem, pri čemer so nekatere šole, zlasti osnovne, resnično na vrhunski ravni in primerljive z najbolj razvitimi evropskimi državami. Seveda pa nismo mogli mimo korupcijske afere našega nekdanjega poslanca, pri čemer so se muzali, da res ni bilo potrebno prav najslabših plati prevzeti po njihovih zgledih. In čeprav ni bilo posebej organiziranih študijskih obiskov na to temo je videti, da smo kar uspešni v posnemanju nekaterih prijemov, ki so znani tudi v njihovem okolju.
Zadeva: Merilo za mandat
Danes je pri nas močno odmevala vest o odkritih nečednih poslih nekaterih evropskih poslancev, med katerimi je sodeloval tudi naš poslanec pa čeprav so bili le-ti odkriti pod pretvezo. Enotni smo bili, da evropski poslanci imajo za naše razmere res dobre plače in jim takšnih ponudb ne bi bilo potrebno sprejemati, še manj pa se kompromitirati pred evropsko in slovensko javnostjo. Prepričani smo, da bodo v prihodnje politično mrtvi, kajti neposredne podpore ljudi ne bi smeli zlorabiti. Spraševali smo se, kako je mogoče, da nekdo, ki pravzaprav dobi mandat od svojih sodržavljanov, da zastopa njihov interes v širši skupnosti, le-tega razume kot svoje osebno zaslugo in zaposlitev in temu primerno s tem mandatom tudi ravna. Kajti v kontekstu odgovornosti do sodržavljanov, ki so mu podelili mandat kaj takšnega sploh ne bi bilo mogoče. Zanimiv se nam je zdel pojav, da takšnim izzivom podležejo prav ljudje, ki jim sploh ne bi smeli, saj so za svoje delo relativni dobro plačani pa še pred očmi širše javnosti ga morajo opravljati. Tudi državni uradniki upravljamo s precejšnjimi vsotami denarja pa so takšne zgodbe dokaj redke. Ugotovili smo, da je razlika med državnimi uradniki in tudi večino drugih zaposlenih ljudi ter med politiki v tem, da svoje zaposlitve večinoma težko dobimo in moramo za njihovo ohranitev trdo in odgovorno delati. Politikom pa glasovi državljanov omogočijo relativno hitro pridobitev visokih in večinoma dobro plačanih položajev, vendar so kratkotrajni in zaradi tega jih je potrebno maksimalno izrabiti. Nekateri gredo pri tem celo predaleč. Prepričana sem, da je delo politika zahtevno in ne prav posebej prijetno, vendar kljub temu menim, da morajo ohraniti osebno in strokovno dostojanstvo ter spoštovanje do ljudi, ki so ga izvolili in to za vse obdobje mandata. Prikaži celoten zapis …
Službene poti niso več tisto, kar se je nekoč mislilo o njih in kar še mnogi mislijo, kajti postale so zahtevne, delovne, naporne in najpogosteje niti ne vidiš mesta v katerega greš, zelo dobro pa spoznaš njihov javni promet in pa postopke varnostnih kontrol na letališčih, ki so že daljše in zahtevnejše od vsega drugega, kar sodi k poletu. Pogoste te povsem razgalijo, sezujejo, slečejo, pretipajo in vso vsebino prenosne prtljage daš na ogled vesoljni Evropi in po tem pregledu, na katerega čakaš tudi po 1,5 ure, se komaj sestaviš in poiščeš vse svoje kose oblačil in prtljage in prihod v čakalnico je že velika zmaga.
Že doma je sam proces odobritve te poti dolgotrajen in zahteva tri do pet dokazil, da prepričaš odredbodajalca, da ne greš na pot na svojo željo, temveč zato ker te on pošilja ter da boš na sestanku trdo delal in pa tudi kaj boš predvidoma povedal. Na teh sestankih si najpogosteje sam in prepuščen lastnim komunikacijskim in socialnim veščinam ter spretnostim, predvsem pa se moraš sam dokazovati s svojim znanjem, saj za tabo ne stoji nobeno omrežje, politična stranka ali “boter”. Svojo pozicijo v tem evropskem socialnem omrežju moraš oblikovati sam, kajti na sestankih smo ljudje podobnih pozicij in izhodišč, kar pomeni, da s tega vidika ne moreš nastopati, zato veljaš toliko, kolikor znaš in zmoreš ter koliko prispevaš k skupnim interesom. In prav to se mi zdi pravi odnos, saj smo zato skupaj, da oblikujemo skupno boljšo prihodnost in vsak, ki k temu prispeva je spoštovanja vreden in cenjen. S tega vidika je občutek prijeten, čeprav si pošteno utrujen, saj je socialna interakcija izredno bogata in pestra, program obsežen pa še večerne dogodke organizator pogosto organizira, da bi druženje in sodelovanje potekalo tudi na neformalni ravni. Seveda pa pri obveznem delu programa organizatorji pogosto preverjajo tvojo navzočnost s podpisovanjem, kajti tudi oni niso pripravljeni financirati kongresnih turistov, temveč pričakujejo tvojo polno prisotnost in dejavno vključevanje v razpravo.
Sinoči sem se udeležila zanimive okrogle mize o tem koliko znajo naši učenci in zakaj ne znajo razmišljati. Nekoliko slabši rezultati, ki so jih izpričali pri bralni pismenosti na mednarodni raziskavi vznemirjajo našo strokovno in drugo javnost ter odpirajo številne razprave o kakovosti šolskega sistema. Sprašujejo se tudi kakšne ukrepe bo država sprejela, da bi se izboljšala pismenost in to ne samo zaradi doseganja boljših dosežkov, predvsem pa zaradi boljše bralne kulture naših otrok. Udeleženci okrogle mize so predstavili svoje poglede na to dejstvo, pri čemer se je meni še posebej zdelo zanimiva teza, da so ti rezultati pač odsev trenutnega stanja v družbi, pri čemer je značilno, da kot nacija nimamo visokih ciljev in velikih ambicij in da so ti dosežki pravzaprav rezultati takšnega stanja. V kolikor bi ti cilji bili visoki, bi zagotovo tudi dosežki bili drugačni, ker bi tudi motivacija bila drugačna.
Tisto, kar se je meni zdelo zanimivo in me je tudi nekoliko presenetilo je dejstvo, da so starši bili na tej okrogli mizi izjemno dejavni in zelo dobro seznanjeni z organizacijo pouka, predmetnikom ter vsebino posameznih predmetov. Zelo dobro spremljajo delovanje šolskega sistema in imajo natančno opredeljena pričakovanja do šolskega sistema in izdelano strategijo o izobraževanju njihovih otrok.
Zadeva: Kakšne noge ima laž
Ta teden ni bil prav nič počitniško obarvan, saj intenzivno zbiramo podatke za različna poročila, poleg tega se trudimo promovirati znanje naših strokovnjakov, ki je na zavidljivi ravni, vendar je videti, da to trenutno ni zanimivo, ker je teden bil bogat s povsem drugimi informacijami, pri čemer niso več bile v ospredju počitnice, kajti sedaj je že jasno, da njihova dolžina ne bi spremenila kupne moči prebivalstva, temveč čigava laž ima daljše noge. Preseneča me, da v času, ko se je kriza zagrizla globoko v vse pore naše družbe in ko se otepamo z izredno visoko stopnjo brezposelnosti, revščino in ko ves arabski svet vre in išče nove poti v prihodnost, mi še vedno ostajamo zazrti v preteklost in kopljemo po njenih ranah. Upam, da smo sedaj pa vendarle že dosegli dno krize na vseh področjih in ravneh in da bomo zgodovini priznali določene učiteljske sposobnosti in jo pustili strokovnjakom v obdelavo, mi pa poskušali preusmeriti krizne tokove navzgor. Kajti sedaj je že res skrajni čas, da se začnemo zavedati sedanjosti ter s pogledi v prihodnost začnemo vsi skupaj iskati prepotrebne odgovore na pereče izzive. Tokrat izgovori ne zadostujejo. Vedenje o tem kakšne noge ima laž trenutno ni naša prioriteta, temveč kaj bomo imeli za vzeti v roke sedaj in v prihodnosti, ali bomo imeli mi in naši otroci delo in službe in ali bomo imeli času in človeku primerno raven življenja.
Pred časom sem zasledila misel, da smo stari tedaj ko imamo več veselja s preteklostjo kot pa s prihodnostjo in videti je, da smo v tem pogledu res že pošteno postarani. Kljub temu pa še vedno upam in pričakujem toliko mladostne zagnanosti, da bomo znali stopiti znova skupaj tako kot je to bilo pred 20 leti ter s skupnimi močmi najti pot v prihodnost. Razmere so podobne, le okoliščine so drugačne, zato pa se jim je potrebno prilagoditi in poiskati drugačne poti, strategije in metode za njihovo reševanje. Tokrat kosti ne morejo napolniti praznih želodcev, kajti to so pristopi za drugačne, predvsem pa boljše čase. In prej ko se tega zavemo, prej bomo premagali krizo in le-to so trenutno naša primarna pričakovanja. Prepričana sem, da smo pripravljeni trdo delati in z vsem znanjem in energijo podpreti vsakega, ki nam bo ponudil realne, predvsem pa uresničljive poti za izhod iz krize. Vsa druga pogrevanja in pregrevanja sedaj res niso potrebna in še manj primerna.
