Zadeva: OECD – objektivnost ali graja
Oktobra lani so bili na našem ministrstvu prav ti strokovnjaki OECD, ki so v petek na Brdu pri Kranju predstavili ukrepe v zvezi z gospodarnostjo tudi na šolskem področju. O tem sem že takrat pisala in tudi sedaj me preseneča neomajnost in vztrajnost pri predlogih ukrepov za večjo racionalizacijo na tem področju, čeprav smo jim že tedaj predstavili naše nacionalne interese in razloge za takšno stanje in naš odnos do mreže javnih šol, se niso pustili prepričati in so vztrajali pri svojih predlogih. Osebno mi njihovi predlogi niso blizu in na njih gledam s precejšnjim zadržkom, saj opredeljujejo sistem izobraževanja le iz enega zornega kota in brez upoštevanja vseh ciljev, ki jih ta sistem uresničuje. Zavedam se tudi, da je odločitev ali bomo te ukrepe upoštevali v naših rokah in da bomo posledice teh odločitev čutili sami na lastni koži, predvsem pa na koži naših otrok, kljub temu ali pa prav zaradi tega menim, da bi jih vendarle kazalo skrbno preučiti, kajti potrebno je videti tudi drugi vidik, ki ni s čustvi in zgodovino obremenjen in se vseeno vprašati do katere mere pa res lahko vzdržujemo določen standard, da s tem ne ogrožamo delovanja vsega sistema.
Danes sem se udeležila ene od številnih javnih razprav na temo nacionalnega ogrodja kvalifikacij, kjer se oblikuje orodje za mobilnost naših državljanov in njihovo primerljivost na trgu delovne sile znotraj EU. Presenetilo me je, da se srečujemo pretežno šolniki, drugi socialni partnerji so v manjšini in le po službeni dolžnosti, čeprav je to izredno pomemben instrument merjenja in razvrščanja formalne izobrazbe in neformalnega izobraževanja, kjer se bosta oba sistema srečala v skupni lestvici. Na temelju tega sistema bodo izdelani plačni sistemi in tudi sistemizacija delovnih mest. Pomeni, da je to tema, ki bi morala zanimati slehernega državljana, saj se bo njegova izobrazba in/ali kvalifikacija uvrstila po tej osnovi in bo s tem kandidiral na delovna mesta, ki jih bo delodajalec ovrednotil z ustrezno plačo. Bojim se, da smo postali preveč apatični ali pa pričakujemo, da bo nekdo drug odločal in delal namesto nas in šele, ko posledice čutimo na lastni koži, potem postanemo bolj zagreti in včasih celo bojeviti za spremembe, vendar je takrat že večinoma prepozno. Prikaži celoten zapis …
Zadeva: Mafijci na dopustu ali na delu?
Kljub romantičnem pridihu današnjega dne, v službi ni bilo nič temu podobnega, saj smo imeli opravka z zadevami, ki nimajo prav nobenega pridiha romantike, temveč so prav uradniško pusti, vendar brez njih ni delovanja tistih, ki so finančno odvisni od našega dela. Moram pa priznati, da nas je veliko bolj kot bi to bilo pričakovati, vznemirila trditev enega od novinarjev iz sosednje države, da je Slovenija raj za mafijo in da pri nas preživljajo dopust. Sama informacija niti ne bi bila tako pretresljiva, če je ne bi povezovali z nedavnim incidentom, kjer so fizično napadli enega našega sodelavca tik pred domom in je potreboval zdravniško pomoč. Dogodek nas je močno pretresel in smo ga vsi po vrsti odločno obsojali, kajti prepričani smo, da je ta napad bil povezan z njegovim delovnim področjem. Pravzaprav nas je pretreslo prav dejstvo, da se mafijske metode izsiljevanja in zastraševanja uporabljajo tudi na našem področju in da pred tem nismo varni niti uradniki, saj lahko pričakujemo, da se nas bodo fizično lotili, če ne bomo dovzetni za druge ponujene metode, s katerimi bo nekdo želel uresničiti svoje načrte.
Zadeva: Ali bo znanje kruh postalo…
Danes smo objavili na spletnih straneh rezultate raziskav s področja vzgoje in izobraževanje, ki so bile naročene s strani države pred nekaj manj kot tremi leti. Med njimi je nekaj res izjemnih projektov in pomenijo precejšen prispevek k razvoju tega področja. Tisto kar mene osebno skrbi pa je ali bomo rezultate teh raziskav znali dobro uporabiti in z njimi oplemeniti prakso, kajti tudi za to področje je značilno, da izvrstne raziskave ostanejo le v temeljni teoretični obliki in se le redko implementirajo v prakso. Ravno pred kratkim sem zasledila, da smo po neki evropski lestvici za inovativnost zdrsnili navzdol, kar je nepričakovano, saj je po vseh primerjalnih raziskavah naše znanje povsem primerljivo z vsemi drugimi evropskimi državami.
Pred kratkim sem zasledila razmišljanje ministrice za gospodarstvo, da bi ob menjavi vlade tudi državne uradnike dali na nekakšen sklad od koder bi jih potem novi ministri zaposlovali po potrebi. Tisti, ki bi ostali na tem skladu bi potem še eno leto prejemali plačo, kot je to prejemajo ministri, potem pa bi jim ugasnile pravice in delovne razmerje. Dokaj nenavadna ideja, saj je videti, da je vsa državna upravo v lasti vlade in ministrov in ne v službi Republike Slovenije ter da smo vsi državni uradniki funkcionarji, predvsem pa da je delo državnih uradnikov tako enovito, da nas je mogoče prestavljati iz resorja v resor brez večjih posledic za kontinuiteto in kakovost dela. Za zdaj še velja, da je naše delo po zakonu profesionalno, apolitično in naš delodajalec je Republika Slovenija. Ne znam, ali pa ne želim, si predstavljati po kakšnih kriterijih bi posamezni minister izbral cca. 200 delavcev, ki bi morali opraviti 80% vnaprej predpisanih nalog in opravil brez dobrega poznavanja le-teh. Že sedaj je težko ob vsakokratni menjavi ministra, ker nekaj časa capljamo na mestu, kajti ob njem se večinoma zamenjajo tudi generalni direktorji, ki pa so premalo seznanjeni z delovanjem državne uprave in pa vodenjem takšnih sistemov. To pa je ključno, saj so top managerji in brez njihovega podpisa in podpisa ministra ni mogoče narediti nobene pomembne odločitve, zlasti ne objaviti predlog zakona, kajti ves sistem je tako naravnan, da je to nemogoče, ampak res nemogoče. Ob menjavi ministra se zamenjajo ne le generalni direktorji, temveč pogostokrat tudi operativni vodje sektorja, kar pa pomeni vsakokratno obglavljanje državne uprave. Če bi naredila primerjavo z gospodarstvom, bi ob zamenjavi direktorja in uprave (npr. Krke) zamenjali ves management do tretje ravni (če pa bi obveljala ideja ministrice pa celo vse delavce). Nezaslišano, ampak v državni upravi je to že ustaljena praksa. In vse “nerodnosti” v državni upravi gre pripisati prav tej praksi.
